Kmetje, pa najsibo na Kranjskem, Štajerskem, Moravskem, Slavoniji ali Ogrskem, so končevali opravila na poljih in pospravljali sadove trdo prigaranega dela v shrambe ter se pripravljali na zimski čas.

Podobno je bilo tudi v Bosni in Hercegovini, deželi, ki je bila uradno pod turškim sultanom, toda v praksi že trideset let pod avstro-ogrsko upravo. Podobno zato, ker je bil tam še na začetku dvajsetega stoletja v agrarnih odnosih turški fevdalni red, ki se ni kaj dosti spremenil od srednjega veka.

V tem tednu je mimo nas šla obletnica, pravzaprav več obletnic dogodkov iz ne tako oddaljenih časov in na videz morda povsem neznanih z vidika današnjega prebivalca Slovenije, obremenjenega z vsakdanjimi skrbmi in težavami. Tudi prav nič okrogla ni ta obletnica, okroglih sto let je bilo nekaj let nazaj, letos pa mineva sto šest let od dogodkov, ki so spremenili politični zemljevid jugovzhodne Evrope in povzročili tako zadovoljstvo kot skrbi prebivalstvu, predvsem pa vladajoči eliti naše nekdanje skupne države Avstro-Ogrske.

Morda se komu poraja vprašanje, zakaj je v letu, ko zaznamujemo precej pomembnejšo obletnico, to je stoletnico prve svetovne vojne, treba dajati pomen dogodkom, ki so potekali šest let pred začetkom vojne. Ali bi sploh izbruhnila prva svetovna vojna, če se dogodki pred stošestimi leti ne bi zgodili, je povsem nesmiselno ugibati. Vojna bi se prav gotovo zgodila, saj je do vojne pripeljalo mnogo dejavnikov, verjetno pa bi se spremenil časovni okvir dogodkov oziroma drugačno bi bilo njihovo sosledje. Toda dovolj o tem, kaj bi bilo, če bi bilo … Raje se posvetimo dogodkom, ki so kot vihar razburkali na videz mirno politično ozračje in povzročili nemir po večini evropskih prestolnic.

Tri desetletja avstro-ogrske uprave so v deželo prinesla določene spremembe. Dogodke tiste jeseni, pred stošestimi leti, ki bi se lahko razvili v svetovno vojno, je povzročila odločitev avstrijskega cesarja in ogrskega kralja Franca Jožefa o priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski. V veliko politično krizo, ki je sledila aneksiji Bosne in Hercegovine, so se vpletle vse takratne evropske velesile. Še najmanj vpliva je imela aneksija za prebivalce Bosne in Hercegovine, saj bistvenih sprememb cesar ni uvedel, ampak je zgolj uradno potrdil stanje, ki je v deželi vladalo že zadnjih trideset let.

Nekdaj svetovna velesila, ki je s skoraj poltisočletno prisotnostjo na Balkanskem polotoku močno vplivala na današnjo etnično sestavo prebivalstva, je bila v drugi polovici devetnajstega stoletja le še bleda senca svoje nekdanje veličine. Do takrat praktično nepremagljiva vojska Osmanskega cesarstva je pognala strah v kosti vsem, ki so ji stali nasproti na bojišču. Toda tako, kot se je usoda poigrala s številnimi svetovnimi velesilami poprej, je tudi turška država, v takšni obliki, kot je obstajala, počasi prihajala h koncu, kar se je nakazalo že v rusko-turških vojnah v letih 1877 in 1878 (pa tudi v krimski vojni nekaj let predtem), v katerih je carska Rusija zadala precej boleč udarec otomanskim Turkom.

Berlinski kongres in oslabitev Rusije
Ena izmed posledic vojn je bilo tudi srečanje evropskih voditeljev, tako imenovanih velikih sil (Velika Britanija, Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija, Francija, Rusija in Otomansko cesarstvo) na kongresu v Berlinu, kjer so nameravali urediti razmere še na političnem parketu, da bi odgovarjale spremenjenemu stanju na terenu. "Bolniku ob Bosporju" (izraz, ki se je prijel oslabljene turške države) je bilo v očeh velesil, predvsem Velike Britanije in Nemčije, treba zagotoviti preživetje, saj si nobena izmed njih ni želela močne Rusije. Nemce je motila vzpostavitev velike Bolgarije, ki bi kot ruski satelit delovala na Balkanu in je bila v očitnem nasprotju nemške politike širitve proti vzhodu (Drang nach Osten), Velika Britanija pa je želela ohraniti strateški ožini Bospor in Dardanele v turških rokah, saj bi tako bilo rusko črnomorsko ladjevje odrezano od Sredozemlja, ki je bilo po mnenju Angležev v njihovem interesnem področju. Tako je moral gostitelj kongresa, nemški kancler Otto von Bismarck, spretno manevrirati med interesi svojih zaveznikov in poskušati čim manj škodovati do takrat sorazmerno dobrim nemško-ruskim odnosom, kar pa mu ni uspelo. Rusija, ki je bila velika zmagovalka zadnjih vojn, je bila na kongresu ponižana. Njene s krvjo plačane žrtve na Balkanu se niso pretvorile v ozemeljske pridobitve, ki so jih želeli in pričakovali.

"Kongres je končan, evropski mir je podpisan, pariška pogodba uničena, nova berlinska narejena. To je velikanska novica dnašnjega dneva. Zadnjo soboto so diplomatje podpisali protokol. V končnej seji je še Andrassy [Gyula Andrássy von Csik-Szent-Király und Kraszna-Horka (1823-1890) je bil avstro-ogrski zunanji minister, op. a.] proslavljal kneza Bismarka, in se mu zahvalil za izvrstno vodstvo in za gostoljubnost. Knez Bismark je sklenil sejo naglaševaje, da ima kongres zasluge za Evropo, ker je vse mogoče storil za ohranjenje miru. Bismark trdno upa, da bode sporazumljenje v Evropi dolgo trajalo."

Ideja Velike Bolgarije je bila zavrnjena. Namesto tega so oblikovali precej manjšo avtonomno pokrajino Bolgarijo, ki je bila še vedno sestavni del Otomanskega cesarstva. Makedonija, za katero so Bolgari pričakovali, da bo postala del Velike Bolgarije, je znova pripadla Osmanskemu cesarstvu, enako tudi vzhodna Rumelija. Romunija, Srbija in Črna gora so dosegle neodvisnost, toda zadnji dve z grenkim priokusom. Teritorialni stik Srbije s Črno goro je bil onemogočen, saj je majhen kos zemlje, velikosti dobre tretjine današnje Slovenije, prešel v skupno upravo Avstro-Ogrske in Osmanskega cesarstva. Območje Novopazarskega sandžaka [turški izraz za manjšo upravno enoto] se je razprostiralo na vzhodu od Kosovske Mitrovice (današnja Republika Kosovo), prek Novega Pazarja in Nove Varoš (današnja Srbija) do Priboja tik ob srbsko-bosansko-hercegovski meji ter na zahodu od Plevlje do kraja Berane na severovzhodu današnje Črne gore.

Avstro-Ogrska in Berlinski kongres
Avstro-Ogrska je na kongresu v Berlinu dobila pravico namestitve stalne vojaške posadke na območju celotnega Sandžaka, ki je administrativno sicer še ostajal v okviru Osmanskega cesarstva. Poleg tega je dobila tudi v upravo Bosno in Hercegovino, ki je prav tako ostajala v okviru turške države, de facto pa je bila del Avstro-Ogrske. Dunajski dvor bi lahko dobil pravico zasedbe Novopazarskega sandžaka, vendar se je temu cesar odpovedal. Pridržal pa si je pravico (25. člen berlinskega sporazuma) do namestitve stalne vojaške posadke na območju Sandžaka, ki bi skrbela za varnost prometnih komunikacij in trgovskih poti v zaledju na novo pridobljenih pokrajin. Avstro-Ogrska je izšla kot velika zmagovalka kongresa, saj ji je uspelo okrepiti svoj položaj na Balkanu, v nasprotju z Rusijo, ki je bila kot zmagovalka več vojn ena glavnih poraženk kongresa.

Kongres v Berlinu je trajal en mesec, od 13. junija do 13. julija 1878. V zadnjih dneh kongresa, ko je bilo jasno, da ima Avstro-Ogrska pravico do zasedbe teh delov nekdanjega bosanskega vilajeta [turški izraz za največjo upravno enoto – na ravni province], je bila po obmejnih deželah izvedena vojaška mobilizacija, saj je bilo treba zasesti na novo pridobljena območja in vzpostaviti najprej vojaško, nato pa civilno upravo. Slovansko prebivalstvo dvojne monarhije je z navdušenjem pozdravilo nove ozemeljske pridobitve, predvsem pri južnih Slovanih je bilo prisotno zadovoljstvo, saj so pričakovali morebitno združenje vseh južnih Slovanov, Slovencev, Hrvatov in Srbov znotraj monarhije. Pri delu nemškega prebivalstva pa se je pojavil strah pred pretiranim povečanjem števila nenemškega življa v državi.

Priprave na okupacijo Bosne in Hercegovine
"Od mobilizacije najbolj zadete so naše južno slovanske in ogersko- slovanske dežele. Iz Kranjskega, slovenskega Štajerskega, Primorja, Dalmacije in Hrvatske je šlo največ vojakov. Torej so skoro sami Slovani. Od teh vendar ne pričakujejo, da bodo deželo zaséli za kako Magjarstvo ali nemškutarstvo, kakor se neki še zmirom bojé. Zadnja velika vojska in po njej sklopljen mir sta menda vendar izučila tudi našo diplomacijo in naše državnike, da se narodje dado pridobivati le z deljenjem narodnih in naturnih pravic."

Ob desetletnici zasedbe Bosne in Hercegovine leta 1888 je eden izmed slovenskih vojakov, ki so sodelovali v bojih v Bosni in Hercegovini zapisal svoje spomine.

"Bil je vroč poletni dan 7. dné julija l. 1878. Zjutraj po navadi grem poslovat v pisarno in na poti tja si prav pozorno ogledujem mobilizovane rezerviste ne sluteč, da je ista usoda dohitela že tudi mene. Vrnivši se opóludne domov zapazim bledo lice soproge svoje. `To ni dobro znamenje´, mislim si takoj. Zdajci soproga pokaže na majhen na obedni mizi tik krožnika ležeč listič. `No danes imaš kosilo,´ pravi, `kakršnega si midva pač nikdar nisva želela,´ in solze se ji potočé po obrazu. Vzamem listič in čitam poziv vojaškega oblastva, da se moram v oseminštiridesetih urah pri 17. pehotnem polku v Trstu oglasiti ter nastopiti aktivno službo."

Anton Svetek je bil sicer iz Ljubljane, zato ga je pri pozivu zmotilo le to, da se mora javiti v Trstu, saj je vedel, da bo vojaški konvoj v Bosno šel prek Ljubljane. 12. julija se je vlak z vojaštvom odpravil iz Trsta proti Ljubljani. Anton Svetek je od pristojnih vojaških oblasti dobil dovoljenje, da se lahko pridruži vojski šele v Ljubljani. Časopis Slovenski narod je poročal o dogodkih v Ljubljani:
"V soboto je bila vsa Ljubljana polna domačih krepkih in veselih vojakov, a tudi s kmetov je prišlo mnogo ljudij v mesto poslavljat se od svojih dragih pred odhodom v Bosno. V soboto zvečer je izvrstna godba domačega polka igrala na kazinskem vrtu, ki je bil ves večer kar natlačen, tudi zunaj na cesti in v `zvezdi´ je poslušalo na stotine naroda. Godba je svirala največ narodne pesni: `Naprej zastava Slave´, `Kje dom je moj?´ `Pridi Gorenjec´, `Hej Slovani!´ itd., in morala jih je vsled burnih živio - in slava - klicev po večkrat ponavljati. Nemškutarji so s kislimi obrazi poslušali godbo in gledali splošno navdušenje."
Avstro-Ogrska armada je vkorakala v Bosno in Hercegovino z več kot osemdeset tisoč vojaki, kar je bilo za enkrat več od tam prisotne turške vojske. Odpor avstro-ogrskim četam pa ni prihajal od redne turške vojske, temveč občasno od lokalnega prebivalstva, tako muslimanov, ki so se bali, da bi izgubili privilegije, ki so jih uživali pod turško nadoblastjo, kot tudi pravoslavcev, ki bi veliko raje kot pod avstrijskim cesarjem bili pod srbskim kraljem. Boji so v nekaj mesecih ponehali, tudi Sarajevo je padlo v oktobru 1878. Po nekaterih ocenah je avstro-ogrska armada v bojih izgubila nekaj več kot pet tisoč mož.

Od okupacije do aneksije
Avstro-ogrska oblast v Bosni in Hercegovini v mnogo stvari ni posegala in je pustila stanje takšno, kot je bilo v turških časih, kljub temu pa sta pokrajini v tridesetih letih doživeli precejšen gospodarski in družbeni napredek. Uprava območja je bila zaupana skupnemu cesarsko-kraljevemu finančnemu ministrstvu; tako je prvi upravnik Bosne in Hercegovine postal Benjamin von Kallay (1839-1903), avstro-ogrski finančni minister. Kallay, ki je ostal na čelu pokrajin vse do smrti, si je prizadeval za enakopravnost pripadnikov vseh treh glavnih verstev v Bosni in Hercegovini. Njegov koncept bošnjaštva, ki je skušal zbližati muslimane, katoličane in pravoslavce, pa ni nikoli zaživel.

Poleti 1908 je prišlo do srečanja med ruskim in avstro-ogrskim predstavnikom, kjer je Avstro-Ogrska poskušala doseči z Rusijo dogovor o reviziji berlinskega kongresa. Avstro-Ogrsko je zastopal zunanji minister grof Alois Lexa von Aehrenthal (1854-1912), Rusijo pa njen zunanji minister Aleksander Izvolski (1856-1919). Podpisa pisnega dogovora med obema vladama ni bilo, tudi zgodbi obeh diplomatov glede dogodka sta si bili različni.

3. oktober 1908
Tržaška Edinost povzema dunajski Die Zeit, ta pa se sklicuje na vir blizu avstrijski vladi: "Zatrja namreč, da ob normalnih razmerah Avstro-Ogrska ne misli na aneksijo Bosne in Hercegovine, ker bi mogla teka nakana izzvati nepreračunljivih posledic. Tako podjetje bi motilo mir ravno v tem trenutku, ko se v Turčiji vrši proces evolucije. Ali to svoje stališče bi avstro-ogrska vlada spremenila, ako bi naenkrat prestali normalni pogoji – ako bi nastale vojevite komplikacije, ali ako bi Turčija skušala motiti delovanje uprave v zasedenih pokrajinah. Ob takih eventuvatnostih bi mogla biti Avstro-Ogrska prisiljena misliti na aneksijo Bosne in Hercegovine v varovanje svojih interesov bolj od blizu. Ali tudi v tem slučaju bi Avstro-Ogrska diplomacija postopala sporazumno z vlastmi, ki so podpisale berolinski dogovor.« Toda že v naslednjem odstavku sledi nasprotno stališče. Cesar Franc Jožef se je že pred tem odločil pokrajinama podeliti ustavo, o čemer pa »ne more biti govora poprej, nego bodo ti pokrajini inkorporirani monarhiji."

Avstro-ogrska diplomacija je bila že v polnem teku, saj je bilo popolnoma jasno, da si tako velikega podviga, kot je aneksija dveh pokrajin, ne more privoščiti brez privoljenja ali pa vsaj zagotovila glavnih igralcev na evropskem političnem parketu, da v primeru aneksije ne bodo nasprotovali tej. Tako je avstro-ogrski veleposlanik v Parizu grof Rudolf Khevenhüller izročil lastnoročno pismo cesarja Franca Jožefa francoskemu predsedniku Armandu Fallieresu.

"Kar bo cesar Franc Jožef v prestolnem govoru ob otvoritvi delegacij o Bosni povedal, to je bilo povod obisku avstroogrskega poslanika grofa Khevenhüller pri Fallieresu, kar bodo pri drugih vladarjih storili tudi še ostali avstroogrski poslaniki. Ti gospodje so vsi prekinili svoj dopust razun grofa Pallavicini, ki se cel čas sploh iz Carigrada ni premaknil. Izmed domnevanj o vsebini pisma, ki ga je grof Khevenhüller predsedniku Fallieresu izročil, je ono najbolj resnično, ki trdi, da se v tem lastnoročnem pismu razloži avstrijsko stališče v vseh orientskih vprašanjih. Pismo ima tudi namen podučiti francosko javnost, zlasti one časopise, ki so Avstriji sovražni, kaj Avstrija namerava in po čem teži. Pričakuje se, da bo pismo tudi v tem oziru imelo uspeha."

Dogajanje na relaciji Dunaj-Sarajevo pa vseeno še ni bilo v ospredju. Precej bolj pereč je bil bolgarsko-turški spor glede orientske železnice. Bolgarija, ki je bila na berlinskem kongresu teritorialno precej zmanjšana, je imela status avtonomne pokrajine znotraj turške države. Razmere v Bolgariji so bile podobne tistim v Bosni in Hercegovini. Vsa ta območja so bila v skladu z berlinskim dogovorom pod turško oblastjo, v praksi sta bili pokrajini Bosna in Hercegovina skoraj pod izključno avstrijsko oblastjo, Bolgarija pa je bila praktično samostojna.

4. oktober 1908
Nespretnost, ki so si jo privoščili Turki, ko na neki diplomatski dogodek niso povabili bolgarskega zastopnika z utemeljitvijo, da je Bolgarija turška vazalna država, je pri bolgarski vladi močno odmevala. V odgovor so izkoristili stavko na orientski železnici in jo zasedli. Turčija je na bolgarsko vlado naslovila protestno noto, v kateri je zahtevala od Bolgarov, da takoj prenehajo dejavnosti, ki so bile v nasprotju z določbami berlinskega dogovora. Bolgari se zahtevam niso uklonili, še več, začeli so se pogajati s predstavniki orientske železnice z Dunaja glede odkupa železniške proge.

Slovenski narod je v kratkem zapisu podal dobro oceno bolgarsko-turškega spora. "V zadevi rumelske proge orientske železnice, katere se je Bolgarija proti določbam berolinske pogodbe polastila, je bolgarska vlada poslala velevlastem spomenico, ki vsebuje marsikateri res tehtni vzrok za aneksijo železnice. Najvažnejši je pač ta, da je mobilizacija, narodna obramba Bolgarije zelo obtežena, ako ostane proga še dalje turška last. Turčija sicer preti Bolgariji zaradi orientskoželezniške zadeve z vojsko, toda bo najbrž le pri besedah ostalo, kajti pravega poguma prijeti za orožje Turčija nima, Bolgarija pa je lepo na varnem, ker se velevlasti zaradi nje med seboj pričkajo. Avstrija in Nemčija jo na tihem podpirata, Anglija in Francija se zaradi tega jezita, Rusija pa skuša posredovati, ker jo na eni strani vežejo pogodbe z Anglijo in Francijo, na drugi pa odkritosrčno zgodovinsko prijateljstvo z Bolgarijo. Končno bosta Bolgarija in Turčija sklenile sporazum glede na železnico, ki bo ostala bolgarska last."

O usodi Bosne in Hercegovine pa medtem še ni bilo sprejete končne odločitve.

5. oktober 1908 - Osamosvojitev Bolgarije

"V staroslavnem mestecu Tirnovi, v nekdanji prestolnici bolgarskih carjev, se je včeraj proglasil knez Ferdinand za neodvisnega kralja bolgarskega. Bolgarska kneževina, dosedaj vazalna država turškega sultana, je pretrgala zadnje vezi, ki so jo vezale na Turčijo, ter svečano tudi formalno proklamirala svojo svobodo in neodvisnost, ki jo je faktično uživala že desetletja. Vest o proglasitvi Bolgarske, je presenetila javnost, dasi se je v političnih in diplomatičnih krogih vedelo, da je bolgarska vlada v zadnjem času z vso resnostjo razmotrivala to vprašanje in dasi je bilo znano, da je bila okupacija orijentske železnice prvi korak na poti, ki naj vede Bolgarsko, taktično že svobodno, k popolni, tudi formalni in nominalni neodvisnosti od otomanskega carstva."

Ferdinand I. Bolgarski je tako praktično čez noč bolgarsko kneževino povišal v kraljestvo in sebe imenoval za kralja Bolgarov ter ne nazadnje anektiral pokrajino Rumelijo, po kateri je tekla trasa orientske železnice.

Čeprav je bilo v poslednjih dneh čutiti napetost med Turčijo in Bolgarijo, je bolgarska poteza vsaj nekoliko presenetila evropske velesile. Predvsem je bil prisoten strah pred učinkom domin, ki bi lahko sledil po bolgarski enostranski odločitvi in bi ogrozil status quo v Evropi. Bolgarsko osamosvojitev in priključitev Rumelije je pozorno spremljal avstro-ogrski cesar Franc Jožef. Slovenski narod je poročal: "V odločilni krogih zatrjujejo, da se aneksija Bosne in Hercegovine izvrši v najkrajšem času. Velesile so Bosno in Hercegovino izročile Avstro-Ogrski absolutno brez vsakršne omejitve upravnih pravic. Avstro-Ogrski se je vsled tega treba sporazumeti le s Turčijo, in sicer zaradi preklica konvencije iz leta 1879 in da se omogoči našemu vojaštvu prosto gibanje v Sandžaku. Državnopravna in politična pogajanja s Turčijo se baje v najkrajšem času uspešno zaključijo. Iz diplomatičnih krogov poročajo, da je cesar Franc Jožef izročil vsem vladarjem, ki so podpisali berolinsko pogodbo, enako se glaseče lastnoročno pismo o aneksiji Bosne in Hercegovine kot trdnem, neodložljivem sklepu naše monarhije. Ker pa hoče naša monarhija, da se ta svetovni dogodek izvrši kolikor mogoče s privoljenjem Turčije, dobi Turčija najbrže kompezacijo s tem, da Avstro- Ogrska umakne svoje posadke iz sandžaka Novi pazar."

6. oktober 1908 - Cesar Franc Jožef objavi razglas o aneksiji
Večino prostora v dnevnem časopisju so zapolnile novice o aneksiji Bosne in Hercegovine. Pozornost se je namenjala prav vsaki najmanjši podrobnosti s poudarkom na spremljanju odzivov v evropskih prestolnicah. Časopisje, ki je bilo seveda podvrženo državni cenzuri in je moralo pisati "državi všečno", je poleg informativne vloge, za katero mu še zdaleč ne moremo očitati površnosti, prevzelo tudi vlogo cesarjevega advokata - v tem, ko so poskušali na vsak način iskati opravičilo za aneksijo obeh pokrajin. Določene razlike v poročanju časopisov so se sicer pojavile, saj ne gre pozabiti na precej ukoreninjeno nasprotovanje med liberalnim in klerikalnim taborom. Sicer pa so bila nasprotja prisotna tudi v visoki politiki, saj so Madžari zahtevali, da se obe pokrajini priključita ogrskemu delu monarhije, pri čemer pa niso bili uspešni. "Neki slovenski list trdi, kar sicer trdijo večinoma tudi vsi francoski, angleški in srbski listi, da je Avstrija s svojim korakom glede na Bosno prekršila mednarodno berolinsko pogodbo. Bodi nam dovoljeno pripomniti, da mi o tem zelo dvomimo. Ne glede na to, da berolinska pogodba na vseh koncih in krajih šepa in da se je na Balkanu že večkrat prekršila, ne da bi se bile velesile radi tega zbelile glave, ni tako gotovo, ako Avstrija z aneksijo res berolinsko pogodbo prekrši. Prvič, še ne vemo, v kakšni obliki se aneksija proglasi in od tega je veliko odvisno. Drugič pa treba pomisliti sledeče: Na podlagi berolinske pogodbe od leta 1878 je Avstrija glede na Bosno s Turčijo sklenila 21. aprila leta 1879 posebno konvencijo, v kateri suvereniteto sultanovo priznava v toliko, v kolikor se prizna sultana za kalifa, vrhovnega poglavarja moslimanske verske občesti in se pusti krožiti tudi turški denar. Drugače pa že od leta 1879 sultanova suvereniteta nad Bosno ni veljala počenega groša. Zakaj? Ker je avstrijski cesar izvrševal v Bosni v vsakem drugem oziru pravice suverena. To ni težko dokazati."

Aneksijska kriza
Medtem ko je bilo videti, da so se evropske velesile nekako sprijaznile z izvršenim dejanjem, je bilo stanje v Srbiji povsem drugačno. Najostrejše besede v dneh po aneksiji so prihajale od tam. Množičnih protestov v Beogradu se je udeležilo na tisoče ljudi, ki so med drugim protestirali tudi pred turškim veleposlaništvom in zahtevali od Turkov odločnejše ukrepanje. Ostra retorika srbske vlade pa se je dokaj hitro umirila, saj so dobili pozive tako iz Nemčije in Anglije, naj ravnajo preudarno, pa tudi njihova tradicionalna zaveznica Rusija jim je dala jasno vedeti, da zaradi Bosne ne namerava iti v vojno. "V Srbiji so torej razburjeni. Radi bi Avstriji napovedali vojsko. Ljudstvo je brez dvoma vse zanjo in četudi so morda zdaj središča protiavstrijske agitacije samo Belgrad, Niš, Kragujevac itd., ne bo težko zanesti misel o splošnem ustanku srbskega plemena v zadnjo kmečko bajto. Je-li srbsko ljudstvo upravičeno, ali pa recimo rajši: je-li razumljivo, da teži za posestjo Bosne? No — tajiti ne moremo, da je veliko bosanskega prebivalstva srbskega in da Bosno veže s Srbijo tudi nekaj tradicije. Najbolj pride pri ljudstvu to v poštev, da so Srbi pri vstaji proti turškemu gospodstvu leta 1875 in dalje žrtvovali mnogo krvi za Bosno. In če bi bil berolinski kongres šel po volji Rusije, bi se bila pač Bosna združila s Srbijo ali pa se tej poveril mandat okupacije."

Politična napetost, ki je nastala kot posledica pripojitve Bosne in Hercegovine je trajala vse do podpisa sporazuma med Avstro-Ogrsko in Otomanskim cesarstvom 26. februarja 1909. Turki so v pogodbi priznali avstro-ogrsko aneksijo, v zameno pa je Avstro-Ogrska umaknila svojo vojsko iz Novopazarskega sandžaka.

Tri leta pozneje je bil mir na Balkanu znova pod velikim vprašajem. Napetosti med državami, ki so se kopičile, so povzročile najprej izbruh prve balkanske vojne, v kateri so Bolgarija, Grčija, Črna gora in Srbija porazile Otomansko cesarstvo. Tudi ta vojna ni rešila nekaterih temeljnih nasprotij med državami, zato se je začela še do druga balkanska vojna, v kateri so se proti Bolgariji borile Srbija, Grčija, Črna gora, Romunija in Otomansko cesarstvo. Stoletje vojn na Balkanu se je nadaljevalo že leto dni pozneje, z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu, kar je privedlo do, tedaj največje morije, prve svetovne vojne.