Temu je do začetka svetovne vojne uspelo zbrati več kot 13.000 primerkov narodnih pesmi. Prizadevni Belokranjec Jure Adlešič je zanj posnel tudi narodno petje v rodnih Adlešičih. Obenem pa je že več let v snopičih izhajala knjiga "Slovenske narodne pesmi", ki jo je sproti urejal dr. Karel Štrekelj, profesor na Univerzi v Gradcu. Po njegovi smrti leta 1912 je v desetih letih delo dokončal dr. Joža Glonar. Tako so do leta 1922 nastale štiri debele knjige, ki so vsebovale več kot 8000 primerkov slovenskih narodnih pesmi. Nekaterim so bile v opombi dodane še melodije ali pa je bilo navedeno, kje je najti njihove priredbe za pevske zbore.

Nastop prve svetovne morije pa je povsem prekrižal načrte vestnih zbiralcev in urednikov. Obsežno gradivo je bilo po vojni iz "Glasbene Matice", kjer so ga začasno hranili, preneseno v Etnografski muzej, kjer pa se zanj niso kaj dosti zanimali.

Končno pa ga je pod okrilje zopet vzela "Matica". Leta 1934 je namreč ustanovila Folklorni inštitut, na čelo katerega je stopil prav zborovodja France Marolt.

Poklicni zbiratelj in urednik
Z zbiranjem in urejanjem gradiva so se narodni navdušenci prej ves čas ukvarjali zgolj ob svojem rednem službenem delu. Vse je bilo torej odvisno od tega, koliko časa je bil kdo osebno pripravljen posvetiti temu opravilu. Velika količina gradiva pa je že v kratki dobi kar sama začela klicati po nekom, ki bi se s tem ukvarjal sistematično, predvsem pa tudi poklicno.

In France Marolt je bil s svojimi izkušnjami tedaj ravno pravšnji človek za to opravilo.

To so končno spoznali tudi odborniki "Glasbene Matice", ki je že ves čas spremljala prizadevanja okrog zbiranja gradiva in dolga leta hranila arhiv bivšega "nabirateljskega" odbora.

Tako je prav "Matica" ob svojih številnih odsekih poleti 1934 presenetila še s posebno novotarijo – folklornim inštitutom. O tej, za Slovence prepotrebni kulturni organizaciji, je glavni odbor sklepal na svoji 6. redni seji, ki je potekala dne 21. avgusta 1934. Prisotni so se strinjali, da društvo ustanovi "Institut za raziskovanje slovenske glasbene folklore". Za vodjo so izbrali Franceta Marolta, ki je potem s 15. oktobrom dobil novo službeno zadolžitev.

Končna Maroltova ustalitev
S prevzemom vodstva novega inštituta se je Maroltu ponudila priložnost, kakršne še ni imel v svojem življenju. Vse njegove dotedanje službe so bile namreč dokaj negotove in v večji meri odvisne od drugih ljudi. Tu pa bi bil sam svoj gospod in dobival naj bi celo redno plačo. Poleg tega na Slovenskem ni imel dostojnega tekmeca. Vse je bilo torej odvisno od njega samega.

"Glasbena Matica" mu je dala na voljo sobo v svoji stavbi na Vegovi št. 6. V prostoru pa je bila le ena sama omara in miza. V omari je bilo nekaj starih pesmaric narodnih pesmi. Maroltova naloga, ki jo je prevzel po podpisani pogodbi, je bila, da vsak dan šest ur (od osmih do dvanajstih in od štirinajstih do šestnajstih) prebije v odrejenem prostoru in ureja zbrano gradivo. "Matica" pa mu je bila dolžna vsak mesec vnaprej plačati 1500 dinarjev.

Imel pa je zagotovljen tudi tritedenski letni dopust. Maroltu so tudi dopustili vodenje APZ-ja, za druge dejavnosti pa bi moral dobiti dovoljenje odbora.

Še dalje s svojimi pevci
"Konkurenčna klavzula", kot bi rekli dandanes, Maroltu torej ni prepovedovala nadaljnjega sodelovanja z APZ-jem. Še dobro! Nova služba ga je namreč doletela ravno v času njegovega temeljitega študija gradiva za koncerte tega zbora.

Malo prej, po uspelem spomladanskem koncertu maja 1933, ga je namreč meseca oktobra obiskal sodelavec študentskega lista Akademski glas in ga povprašal tudi po načrtih. Pogovor z naslovom »Poti in cilji APZ« je bil potem tudi objavljen in se začenja takole:
"Povej mi France, ali si rad lansko leto spet prevzel artistično vodstvo Akademskega pevskega zbora?"

"Rad. Prevzel sem ga tudi v upanju, da pokažem ljudem, da je Akademski pevski zbor povsem nepolitičen in nestrankarski forum, ki preko vseh političnih, stanovskih in drugih ozirov goji glasbo. Le tak forum je zmožen na tem polju kaj trajnega ustvariti. Poskušal sem že poprej prodreti drugod v tem oziru, pa nisem imel nikjer uspehov. Z APZ hočem delati, resno, strokovno delati. Slovenska pesem je vredna toliko, da ji človek posveti energijo, trud in samega sebe."

Življenjska sopotnica
V času, ko je zborovodja in dirigent France Marolt doživljal razburljive čase, pa je življenjska barka premetavala tudi Antonijo (Tončko) Šuštarjevo. Po nekaj letih petja in igranja v Ljubljani in Mariboru se je namreč podala na razna popotovanja. To ji je uspelo, ker se je v Mariboru spoprijateljila s članico ene izmed premožnih družin iz Dubrovnika. Stopila je v njihov krog in dobrih sedem let služila kot družica njihove smrti zapisane hčerke. Živeli so na Dunaju, kjer se je Tončka dodatno tudi pevsko izpopolnjevala. Ker pa so si bogataši brezdelje poživili z raznimi potovanji, je svojo varovanko spremljala tudi sama.

Po vrnitvi v Ljubljano se je bolje seznanila še s Francetom Maroltom, ki je bil sicer brat njene šolske prijateljice in ga je prvič srečala že pred prvo svetovno vojno.

Marolt je potem kot invalid stanoval v hotelu, imenovanem "Švicarija", ki je stal za gradom Tivoli. Kljub glasbenemu poklicu pa ni premogel svojega klavirja, na katerem bi vadil ali pripravljal pesmi za nastope ali objave.

Tončka, ki je imela klavir v svojem stanovanju, je kmalu ustregla njegovi prošnji, da bi mu odstopila inštrument za vajo in prirejanje pesmi. Obenem je pristala tudi na njegov pouk solističnega petja. Marolt pa jo je navdušil tudi za zbiranje narodnega pesemskega in plesnega gradiva.

Skupno poznanstvo se je sčasoma poglobilo in okronalo s poroko 22. decembra 1935 v šentviškem zavodu svetega Stanislava, kjer je poučeval Matija Tomc. Le-ta je srečni par tudi poročil. Bila pa sta sicer že kar priletna, on jih je imel štiriinštirideset, ona pa enainštirideset.

V skromnem enosobnem stanovanju na Starem trgu 28 v Ljubljani pa se jima je kmalu pridružil sin Milan.

Prijatelji in nasprotniki
France Marolt je torej kljub negotovi povojni usodi uspel postaviti na noge kar dvoje pomembnih organizacij, kakršnih Slovenci v domovini do tedaj še nismo imeli: Akademski pevski zbor in Folklorni inštitut "Glasbene Matice". Na koncu pa se je še srečno oženil in si ustvaril prijetno družinsko gnezdece, v katerem pa žena ni igrala le vlogo družice, temveč tudi strokovne sodelavke.

Ker je delo v akademskem zboru že lepo teklo, se je po letu 1934 največ posvečal zbiranju gradiva za "svoj" inštitut.

Obenem pa seveda ni popustil pri vodenju Akademskega pevskega zbora. To pa v vseh tedanjih krogih ni bilo vedno pospremljeno z odobravanjem. Njegov znanec o tem piše:

"Koncert APZ je pomenil v predvojni Ljubljani, pa tudi v Mariboru ali kjerkoli v podeželju, kulturni praznik. Oblastniki stare Jugoslavije niso kaj radi videli, da bi se slovenska kultura previsoko dvignila; tudi APZ je moral premagovati vrsto ovir, odmetavati polena, ki so mu od raznih strani letela pod noge. Ljudstvo je to vedelo, zato je ljubilo ta zbor. Marolt pa ni poznal šovinizma. Dovolj se je zavedal sile in lepote tudi hrvaških, srbskih, makedonskih pesmi ter mislil tako, kot mislimo in vemo danes vsi; dvignil boš kulturo jugoslovanskih narodov do zavidanja vredne višine le, če boš dvignil kulturo posameznega naroda, obenem pa spoštoval in skušal doumeti tudi kulturo drugih narodov."

Dr. Niko Kuret, eden prvih pevcev APZ-ja, pa o tovrstni zadregi še dodaja: "V letih militantnega jugoslovanstva, ko je oblast velevala trgati Cankarjeva besedila iz čitank, ko smo morali zmeraj znova demonstrirati za obstoj slovenske Univerze, ko smo bili izpostavljeni agresivnosti študentov "jadranašev", je bilo petje pri Maroltu za nas skalnat otok slovenstva, dajalo nam je samozavest in ponos, da smo Slovenci. Dojeli smo skrivnost svoje narodne identitete."

Neverjeten zagon
France Marolt se ni zmenil za mnenje okolice. On je mimo vseh opazk vodil pevski zbor in zbiral narodno gradivo. Predaval je o narodni pesmi po raznih krajih. Narodne pesmi je predstavljal tudi v radijskih oddajah. Poleg strokovnih besedil za koncerte svojega APZ-ja je pisal članke za strokovna glasila, organiziral pa je tudi narodopisne tečaje.

Maroltov APZ je potem v letih od 1934 do 194O izvedel še vrsto tematskih koncertov. Po Foersterju iz leta 1933 so sledili koncerti narodnih pesmi leta 1934 in 1935. Starega mojstra Gallusa je predstavil leta 1937, nato pa istega leta še "Slovensko umetno in narodno pesem". Sledile so pesmi slovenskega preporoda (1939). Starim čitalničarjem in članom okrog nekdanjih Novih akordov pa je občinstvo prisluhnilo leta 1940.

Nasprotniki slovenstva so mu malo morali gledati čez prste ker so se že od leta 1935 vsi koncerti APZ-ja odvijali pod pokroviteljstvom "Njenega veličanstva kraljice Marije".

Ob desetletnici zbora leta 1937 so časnikarji ugotovili, da je v tej kratki dobi v zboru sodelovalo že 783 pevcev in 41 pevk, slednje v kratki dobi, ko je delovala še mešana zasedba.

Zbor je imel v teh letih 30 velikih koncertov in dva mednarodna radijska prenosa, poleg tega pa še število manjših nastopov po Ljubljani in na podeželju.

Marolt je tako s svojim APZ-jem ves čas predstavljal bogato zborovsko dediščino Slovenije. Zavedal pa se je, da je treba občinstvu predstaviti še drugo kulturo – izvirno, neprirejeno narodno pesem in ples. Tako je v Ljubljani leta 1935 priredil "Koroški dan", leta 1936 "Belokranjski dan" leta 1939 pa v Mariboru tudi že folklorni festival.

Obenem pa se je soočil še z novim izzivom. Prisluhnimo Greti Ložarjevi, eni od študentk tedanje ljubljanske Univerze: "Ženski APZ sem ustanovila sredi leta 1938, ko je France Marolt privolil, da bo dirigent. Bila sem študentka lepega petja. Študirala sem solopetje na ljubljanskem konservatoriju, pogosto sem obiskovala koncerte in po nekaj koncertih moškega APZ sem bila tako zaljubljena v to prečudovito petje in tako občudovala dirigenta Franceta Marolta, da sem ga kar poiskala z iskreno željo, naj me posluša in privoli v to, da bo vodil še ženski pevski zbor. Bil je nekako presenečen. Bilo mu je všeč, ni pa bil pripravljen na ženski zbor in šele po premisleku je dejal, da sprejme moj predlog, če bom uredila vse potrebno."

Ložarjeva je res poskrbela za ustanovitev zbora, uredila prostor za vaje in za svoj načrt pridobila več kot štirideset študentk.

Naslednje poletje po koncu študijskega leta (7. julija 1939) pa se je ženski APZ že prvič predstavil na svojem prvem koncertu v veliki dvorani sedanje Slovenske filharmonije.

Dekleta so pesmi znale na pamet, saj "nas je France zavzeto brusil. Kar uživale smo ob lepem, polnem zvenu zbora," se še spominja Ložarjeva.

Ženski APZ je bil tudi na zunaj precej podoben svojemu moškemu predhodniku. Presenetil je v oblačilih, ukrojenih po slovenskih narodnih motivih.

Leta 1939 pa je Marolt dosegel še posebno priznanje, saj je "njegov" institut pod svoje okrilje vzela Dravska banovina.

Prelomno leto
Seznam Maroltovih prizadevanj pa bi bil gotovo še daljši, če leta 1941 ne bi nastopila druga svetovna vojna. Ta je na mah prekinila njegovo plodno delo. Kljub vsesplošni zmedi pa je pevcem in zborovodji uspelo pripraviti še poslovilni koncert ob koncu leta.

Za zaključek te prireditve, ki je potekala 12. decembra 1941 v ljubljanski Unionski dvorani, je France Marolt pripravil tudi domoljubno pesem "Lipa zelenela je", za katero je besedilo napisal Miroslav Vilhar, melodijo pa zložil Davorin Jenko. Prvič so jo zapeli Slovenci na Dunaju že v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Zadnja kitica poje: "Spavaj, spavaj ljubica,/ večno ne boš spala. / Nova pomlad zelena,/ novi cvet bo gnala./ Zopet bodo ptičice,/ ptičice vesele,/ pesmi nam prepevale,/ pesmi žvrgolele."

Povsem običajno besedilo torej. Vendar pa so te besede tisti čas pomenile veliko več. Predstavljale so hrepenenje Slovencev po svobodi. Marolt je to ponazoril z izredno dinamiko na koncu pesmi. Lev Svetek, eden od takratnih pevcev APZ-ja, se spominja: "Po vsaki pesmi je v dvorani zadonel naravnost poblaznel aplavz, ki je ob zadnji pretresljivi Lipi prerasel v pravi orkan navdušenja. Zbor je stopnjeval napetost od kitice do kitice, dokler ni maestozno zazvenela zadnja: Spavaj spavaj ljubica. Končali smo s fortissimom, da so se tresle stene, in takrat je bilo tudi zadnjemu poslušalcu jasno, da ne gre več samo za kulturno prireditev, ampak za uporno politično demonstracijo ponosnega, neuklonljivega naroda."

Prav ta odziv občinstva pa je Maroltu prinesel zaton njegovega Akademskega pevskega zbora. Pričujoči italijanski policijski vohljač je namreč takoj zapustil Unionsko dvorano in hitel pevce ovadit na pristojnem mestu. Visoki komisar ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli pa je že naslednji dan "s takojšnjo veljavnostjo dekreta" odredil razpustitev društva.

Prijazni APZ-jevski spomini
France Marolt, vzgojen v starem avstro-ogrskem sistemu, je bil sila natančen pri svojem vodenju zbora. Pevci so morali redno hoditi na vaje in se udeleževati nastopov. Ker pa jim je bilo to kot bodočim izobražencem povsem razumljivo in ker so imeli do takega dela tudi sami izredno odgovoren odnos, pri tem ni bilo težav.

Eden od njegovih pevcev tako kar poetično opisuje svoja doživetja v okviru Maroltovega APZ-ja:
"Pozna noč. Ljudje so že davno odšli iz bioskopov in gledališč, ulice so temačne in prazne, prvi veseljaki, ki so preživeli večer v gostilniških lokalih, kolovratijo med hišami. Včasih lije kot iz škafa, drugič sneži; zdaj zgrabi človeka, ki stopi ob tej uri iz hiše vročina, zdaj ostri zimski mraz. Kazalca na uri se pomikata proti polnoči. Na univerzi se tiho odpro vrata; temne sence se motajo izpod balkona, urno se spuste čez Kongresni trg in izgube. Redki ljudje, ko so preživeli večer ob kupici vina v veseli družbi – in stražnik, ki prestopa pred Matico – so priče tej tajinstveni paradi senc ob uri duhov. Večer za večerom ob isti pozni uri isti prizor. Če vprašaš človeka, ki naglo prihaja od univerze proti Zvezdi, kaj je bilo v tej pozni uri v poslopju naše almae matris, bo odvrnil: "Vaja Akademskega pevskega zbora."
"Ob klej ste pa pričeli?"
"Ob osmih."
Ob osmih. Zdaj pa gre na polnoč. Ljudje, ki so bili ves dan zakopani v skripta in knjige, ljudje, ki so ves dan garali v službi, večera ne posvete zabavi in razvedrilu, ampak nesebično žrtvujejo kulturnemu delu. Noč za nočjo pičlih šest do sedem ur spanja, delavnik traja sedemnajst, osemnajst ur. Pevska šola, podrobne vaje, skupne vaje, vedno globje pronicanje in poglabljanje v umetnino, ki je "v delu". Po mesecih trdega dela koncert. Dvorana zasedena do zadnjega kotička. Poslušalci dobe na pladnju rezultat dela, pa ne vedo, kako je bilo trdo, skrbno in požrtvovalno …"

Tak je bil torej način Maroltovega dela. Posvetil se je vsakemu pevcu posebej. Ob vstopu v zbor je vsakega pregledal zdravnik, nekatere tudi specialist. Sledila je štirinajstdnevna preizkušnja glasovnih sposobnosti, nato pa je prišel na vrsto pravi "trening".

Neki drug pevec, Janez Gregorin, se spominja prav tega: "Prvi večer po dveh tednih preskušenj. Na mizi leži pevski "bruc", slečen do pasu. Obravnavajo ga kakor dojenčka, uče ga dihati, ekonomično ravnati s sapo, opozarjajo ga na funkcijske napake, ki jih je bil s površnim dihanjem, govorjenjem zagrešil, uče ga boljšega, pravilnega. V nekaj večerih pride na vrsto vsa »brucovska« družina. "Bruci" imajo v tednu svoje dni: dihalne vaje, teoretične vaje po pevski vadnici, naloge, pouk o petju – prva pevska šola, enoletna priprava za vstop v zbor. Kdor nima v sebi volje za resno delo, ne strpi dolgo, drugi se pa pridno in vztrajno vežbajo ter čakajo dneva, ki jih bo končno uvrstil med izšolane pevce …"

Tako izurjene pevce, čeprav je šlo seveda le za ljubiteljski pevski zbor, je torej France Marolt hotel imeti v svojem zboru. In le s takimi je potem lahko dosegal svoje zavidljive uspehe.

Hvaležno zborovsko občinstvo
Svojevrstno natančen pa je bil Marolt tudi do občinstva. Znanec Bogomir Magajna se spominja: "Čeprav so ljudje vedeli, da bo zbor koncert ponovil, je bila dvorana vedno nabito polna točno ob osmih. Potem je dal Marolt do odmora vrata zapreti. Zamudnikov ni trpel niti tukaj, niti drugod. Zavedal se je veličine slovenske pesmi, vse njene neizmerne lepote, zato je vedel, da je treba to veličino in lepoto spoštovati z najvišjo mislijo, z najčistejšim srcem. To pa je mogoče doseči le s popolno pripravljenostjo, s popolno tišino. Ko je stopil na oder pred zbor, ni dvignil rok, dokler je bilo slišati iz dvorane najmanjši ropot, najmanjši šum. Na licu mu je bilo brati, kako ga je najmanjši nemir navdal naravnost s telesno bolečino. Sklonil je glavo in čakal trenutek, dva. Komaj viden, boleč smehljaj mu je zaigral na ustnicah, ko so se mu za hip oči uprle v pevce, ki so dobro doumeli, kaj se ta hip v njihovem dirigentu dogaja. Vedeli so pa tudi, da se je v teh nekaj hipih njegova velika duševnost, njegova umetniška sila razgrnila čez vso dvorano, ki jo je njegov hipnotični fluid hipoma vso prepojil. Nastala je tišina, da si zaslišal utrip lastnega srca …

Dvorana in zbor sta postala eno, mnogoštevilni zbor pa se je hipoma spremenil v kvartet, popolnoma spojen s svojim pevovodjem. To lahko doseže le velik umetnik. Nobenemu pevcu ni bilo za to, da bi izstopal, nihče ni upiral oči po dvorani, da bi z njimi srečal prijateljsko bitje; to bi motilo njegov notranji ustroj z mojstrom."

Še vedno zagret
Žal pa je za tem Maroltovim delom pri APZ-ju kmalu ostal le še prijeten spomin. Ko se je končala druga svetovna vojna, je namreč moral najti novo polje svojega delovanja. Kaj pa je hotel drugega: nekdanji APZ pod njegovim vodstvom ni bil več obnovljen, saj so dogodki zadnjih štirih let nekdanje člane raznesli na razne konce sveta. Začeti na novo s povsem drugo generacijo bi zahtevalo leta in leta izdatnega truda.

Kljub temu pa se je študentovsko petje na univerzi še ohranilo. Z novimi pevci in dirigenti, primernimi njihovi starosti. Leta 1946 je tako nastal nov pevski zbor, tokrat v mešani postavi, ki pa si je temelje vseeno zastavil na stari Maroltovi tradiciji.

Neuničljivi France Marolt pa je zopet ubral nova pota.
Najprej je že leta 1945 organiziral tečaj zborovodij.

Na Glasbeni akademiji, kjer je bil ustanovljen oddelek za etnomuzikologijo, je postal njegov predavatelj in vodja. Obenem pa je tudi "njegov" folklorni inštitut prešel pod to ustanovo.
Že leta 1945 sta skupaj z ženo Tončko zbrala tudi osem parov Plesno-športnega kluba v Ljubljani, ki so začeli vaditi po starih vzorih. Prvič so nastopili februarja 1946. Iz tega pa je dve leti pozneje nastala Akademska folklorna skupina. Pri teh prizadevanjih se je Maroltovima pridružila tudi Tončkina sestra Marija, nekdanja učiteljica na Štajerskem, ki je leta 1941 pred Nemci pribežala v Ljubljano.

S starim sodelavcem Matijo Tomcem pa sta začela izdajati pokrajinske pesmarice narodnih pesmi.

Profesor, kot bi si ga lahko samo želeli
Ravno tako kot med svojimi pevci je France Marolt kmalu postal priljubljen tudi med študenti etnomuzikologije. Enemu od njih, Janezu Bitencu, pozneje znanemu skladatelju otroških pesmi, je celo preskrbel službo na radiu, ki je le-temu kmalu začrtala njegovo poklicno pot. Prisluhnimo kar njemu samemu: "Bilo je zgodnje jeseni leta 1947, mesec dni po začetku predavanj na Akademiji za glasbo. Takrat še ni bilo štipendij. Iskal sem primerno zaposlitev za preživljanje, zato sem opuščal predavanja. Tudi pri Maroltu. Pogrešal me je. Sošolcem, ki so vedeli za mojo stisko, je naročil, naj me poiščejo – s priporočilom, naj se oglasim čim prej pri njem doma na Starem trgu 28.

Obiskal sem ga v skromnem enosobnem stanovanju in brez velikih besed sem mu sledil po zlizanih lesenih stopnicah na ulico. Na moja vprašanja, kam greva, ni odgovarjal. Bil je skrivnostno molčeč. Pot naju je peljala čez Šuštarski most v Zvezdo, od tam pa na Cankarjevo in v pasažo Nebotičnika. Ustavila sva se pred vrati, kjer je pisalo: Radio Ljubljana, Maribor in Slovensko primorje. Dvigalo naju zapelje v tretje nadstropje in že stojiva v sobi radijske uprave. Sprejme naju prijazna Nada Vogrinčeva, šefinja kadrovske službe. "Tu ga imaš!" reče Marolt, se obrne in že ga ni bilo več. Zvečer istega dne sem v redakciji poročil že pripravljal novice za jutranjo oddajo …"

Najbolj znana Maroltova študentka Zmaga Kumrova pa se spominja: "Bil je izredna osebnost, poln umetniškega ustvarjalnega zagona, človek z bogato fantazijo, do nepremišljenosti zaverovan v vse slovensko, bolj intuitiven kot racionalen, bolj čustveno goreč kot razumsko hladen."

Marolt je bil tudi v osebnih stikih sila preprost človek. Njegovi študentje so se z njim kar tikali. Med njimi tudi že omenjeni Janez Bitenc (Zajček dolgoušček in podobne so njegove uspešnice), ki se takole spominja svojega izpita iz glasbenega narodopisja pri Francetu Maroltu: "Člana izpitne komisije sta bila Dragotin Cvetko in Vilko Ukmar. Ker Maroltovega vprašanja o pripovedni dolgi vrstici v pesnitvi Lepa Vida nisem natanko razumel, sem ga vljudno prosil, naj mi ga ponovi. Pri tem sem ga vikal -prepričan, da takšno opravilo zahteva privzdignjen in spoštljiv odnos. France je prebledel, vstal in udaril z vso močjo z obema rokama po mizi, da se je vse streslo. V njegovem obrazu sem začutil srd, a hkrati takšno neizmerno žalost, da sem obstal kot prikovan. Nisem si mogel razlagati njegove jeze ali bolečine ali obojega hkrati. Oba člana izpitne komisije sta skušala pomiriti razburjenega in razočaranega Marolta. Ko je opazil moj vprašujoči pogled, je bruhnilo iz njega: ''Tako gospod, zdaj me boste pa vikali?''"

Študentje narodopisja so zaradi takih preprostosti svojega profesorja naravnost občudovali in on jim je naklonjenost tudi vračal. Kumrova pa se še spominja tudi njegovega vodenja inštituta: "Rad nas je imel, svoje študente, in že vnaprej namenil vsakemu svojo nalogo v korist slovenski etnomuzikologiji in slovenski kulturi, v kateri naj bi ljudska glasba imela ustrezno mesto. Zanimal se je za vsakega izmed nas, ki smo bili majhno krdelce. Imel je posluh tudi za naše zasebne skrbi in tegobe, znal je biti prijeten družabnik, otroško prisrčen, hudomušen in z igrivo domislico sprostiti napetost v ozračju ali morečo puščobo, ki jo včasih prinese neizogibno arhivsko delo v inštitutu. Kdor ga ni poznal pobliže, ni mogel slutiti, da se za viharnim videzom skriva nežno čuteče srce."

No, na marsikateri fakulteti ali službi bi si ljudje še dandanes želeli takega profesorja ali predstojnika.
Izgorel
Ob prizadevanjih za delo na inštitutu in pri vzgoji študentov pa je Franceta Marolta izdalo zdravje. Pri komaj 58 letih ga je namreč zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji.

Kot trdna slovenska grča pa si je kmalu opomogel, predaval dalje in se celo pripravljal na enega od mednarodnih narodopisnih srečanj. Bil je namreč povabljen na mednarodni kongres v Opatiji, kjer naj bi svetu predstavil značilnosti slovenskega glasbenega izročila.

Toda spet je moral leči, besedilo pa je narekoval kar iz bolniške postelje. Pomagala mu je Zmaga Kumrova, njegova sodelavka na inštitutu, ki se je se dobro spominjala tistih težkih trenutkov: "Bilo je zgodaj popoldne, 6. aprila 1951, ko sem odhajala iz njegove bolniške sobe, prepričana, da bova jutri nadaljevala. Kakor vsak dan sem se od vrat še enkrat ozrla, ker je zmeraj prijazno pomahal v slovo. Tokrat tega ni storil in nenadoma se mi je zdel nekam drugačen. Spreletelo me je kakor zla slutnja. Ko sem se prihodnje jutro na inštitutu pripravljala, da pojdem k Maroltu domov (Stari trg 28), je kot strela z jasnega prišlo sporočilo: France je ponoči umrl! Našla sem ga na postelji z zaprtimi očmi, kakor bi spal. Sedla sem na svoj prostor in se zazrla v njegovo obličje, ki ga je osvetljeval plamenček sveče na nočni omarici. Kar nisem mogla verjeti, da sedim zdaj ob njem na mrtvi straži, ko sva se še včeraj živo pogovarjala in delala. Pomislila sem, da se zunaj prebuja pomlad, a ne več zanj …

Pomlad že prišla bo, / tebe na svet ne bo, / te bodo djali/ v to črno zemljo …"

Žalostno slovo
Časopisi so novico o smrti Franceta Marolta objavili že naslednjega jutra. O tem je poročal tudi radio. Obenem so že izšle osmrtnice, ki so poudarjale žalost ob veliki izgubi za slovenski narod:
"Umrl je moj nenadomestljivi, predobri mož France Marolt, ravnatelj glasbeno narodopisnega inštituta" je pretreseno zapisala žena Točka.

"Njegovo pomembno delo in njegova velika ljubezen do ljudstva in ljudske tvornosti nam bo v nenehno spodbudo" je poudaril izvršni odbor Ljudske prosvete Slovenije, tedanje krovne kulturne organizacije.

Rektorat Akademije za glasbo je naznanil, da je preminil tovariš Franc Marolt, vodja Glasbeno-folklornega inštituta, honorarni predavatelj na Akademiji, folklorist in zaslužni kulturni delavec.
Glasbeno-narodopisni institut obvešča, da je omahnil sredi dela njegov ustanovitelj in ravnatelj France Marolt.

"Slava njegovemu spominu" pa kliče rektorat Univerze.

"Izgubile smo svojega dragega šefa, ravnatelja Franceta Marolta," so še posebej potožile uslužbenke Glasbeno-narodopisnega instituta.

Slušatelji Akademije za glasbo pa so zatrjevali: "Skušali mu bomo povrniti z delom vse, kar nam je dal".

Bivši člani APZ v Ljubljani so ob žalostni vesti zapisali: "Vsi njegovi dolgoletni pevci bodo ohranili svojega učitelja, vzornika in velikega slovenskega pevovodjo v trajnem in hvaležnem spominu."

Dnevnik "Ljudska pravica" pa je pod naslovom "Nenadna smrt Franceta Marolta" zapisal:
"Bil je naš edini strokovnjak za glasbeno folkloro, od mladosti neutruden nabiralec slovenskih narodnih pesmi, ki jih je kasneje kot vodja Glasbeno -narodopisnega instituta znanstveno urejal in obdeloval. Bil je sam ljudski umetnik, v pravem pomenu besede. Bil je zgleden kulturni delavec, kot takega ga je poznala tako rekoč sleherna slovenska vas. Njegovo umetniško delo z akademskim pevskim zborom bo ostalo vedno eden izmed stebrov naše glasbene kulture. Bil je zgleden vzgojitelj mladine. Njegovo znanstveno in vzgojno delo na Akademiji za glasbo ostaja nedokončano, živelo pa bo njegovo delo, ki se mu je žrtvoval vedno brez pridržka do zadnjega diha."

Neki časnikar pa v istem glasilu še dodaja: "Marolt sam je bil vzor delavnosti in požrtvovalnosti. Čeprav je bil invalid, je vadil zbor po več ur dnevno, pri 'končnih' vajah (ki so trajale 10–14 dni vsakokrat) tudi po 6 ur skupaj. Njegov osebni vzgled je dal poleta mladim pevcem, da so se z lastno disciplino podredili tako težavnim pogojem dela."

Drugi ljubljanski dnevnik "Slovenski poročevalec" pa zatrjuje: "S Francetom Maroltom je legel v grob naš najboljši raziskovalec slovenske folklore, ki mu bo težko najti nadomestila."

Neuničljiva tudi vdova Tončka
Po smrti Franceta Marolta je bilo res težko nadomestiti njegovo delo. Takrat na Slovenskem skorajda ni bilo človeka, ki bi v sebi združeval toliko talentov in bi svoje delovanje lahko razširil na toliko dejavnosti. Za nadaljevanje njegovih prizadevanj se je torej moralo potruditi kar več ljudi.

Pri tem je odločilno vlogo igrala prav njegova vdova Tončka. Ob moževi smrti je bila stara že 57 let. To pa je čas, ko pripadnice lepšega spola še dandanes že odhajajo v pokoj ali si vsaj začrtujejo bodočnost v tej smeri.

Pri Tončki Marolt pa je bilo povsem drugače. Čeprav je morala skrbeti za mladoletnega, še šolajočega se sina, je sklenila nadaljevati Francetovo delo.

"Le kaj ji je tega bilo treba?", bi se morda vprašal marsikateri razvajeni kulturni delavec današnjega časa: Imela je zagotovljeno pokojnino po rajnkem Francetu in prav lahko bi samotne dneve zapolnila z gospodinjskimi opravki in obiski "ob kavici" pri svojih sovrstnicah.
A Tončko je gnalo dalje. Odpravila se je na pot po slovenskih krajih. Peš, brez avtomobila in avtobusnih povezav, je romala od vasi do vasi. S sabo je nosila le majhen kovček, v katerem je počival sveženj notnih listov, na katere je zapisovala melodije narodnih pesmi ali oznake za ples. Zmaga Kumrova, njena občasna spremljevalka, se spominja: "Na poti po Vipavski dolini in Tolminskem sem jo spremljala, takrat še začetnica. Prepešačili sva Vipavsko dolino po dolgem in počez, se vzpeli v gorsko, odročno vas Čadrg nad Tolminom in v Podmelcu poslušali starega Murovca, čigar brat in mati sta pela Kokošarju v 80. letih prejšnjega stoletja: Maroltova Tončka je bila spretna zapisovalka s tankim posluhom in znala je najti stik z ljudmi. Rada je šla na teren in nobena pot ji ni bila preveč naporna. Po vrnitvi je zapiske skrbno prepisala na čisto in v institutu smo jih uvrstili ob Maroltove. Z leti se je nabrala vrsta map z zapisi pesmi in plesov z melodijami."

Tončka Maroltova je tako na častitljiva stara leta za nekdanji možev inštitut pripravila več kot 2000 terenskih zapisov.

Oživitev narodne tvornosti
Prav tako kot za zapisovanje in urejanje narodnih pesmi pa je Tončka Maroltova pomembna tudi za oživitev zbranega gradiva. V tem pogledu je postala nepogrešljiva sodelavka folklornih skupin, predvsem ljubljanske. Kumrova poudarja: "Po smrti moža Franceta je prevzela skrb za skupino godcev, ki so spremljali plese, in za pripravo noš. Takrat je postala vsakdanji gost kavarne Nebotičnik, kjer je vsako dopoldne ob skodelici kave in cigareti prepisovala partiturne glasove za "svoje godce", po potrebi prirejala, poenostavljala, prilagajala njihovim sposobnostim.

Popoldneve in večere jim je žrtvovala za vaje, ki so bile vedno v njeni kuhinji. Z leti si je nabrala bogato znanje o ljudskih nošah in pred vsakim nastopom plesne skupine si jo lahko videl v garderobi zavezovati dekletom bleščeče bele, skrbno poškrobljene peče. Dolga leta je skupino spremljala na vse turneje in bila dostikrat najbolj kos naporom in najmanj utrujena …"
Eden od njenih plesalcev pa pravi: "Z veseljem in povrh še z ljubeznijo je mojstrovala in delovala še z mnogimi drugimi po deželi, po kateri se je razsulo seme njenega glasbenofolklornega delovanja. Mi smo se starali, se umikali, ona je pa kar bila in je ves čas bila Tončka … Z njo smo prepeli deset in deset pesmi, ki jih je sama napaberkovala na svojih popotovanjih v slovenski svet, v slovensko nekdanjost, v slovensko dušo, v Francetov spomin …"

Zasluge
Tončka Maroltova je moža Franceta preživela za celih 37 let. To so bila dolga, a kar se da plodna leta, ki so jo zapisala v zgodovino slovenske folkloristike. Kar sta prej ustvarjala skupaj s Francetom, je potem uspešno urejala sama. In pri tem ni prav nič zaostajala za pokojnim možem.

Sodelovala je pri ustanavljanju ali delovanju mnogih slovenskih folklornih skupin, ki so se po vzgledu ljubljanske akademske začele pojavljati po raznih slovenskih krajih. Še nadalje je zbirala narodne pesmi in prirejala že arhivirane primerke.

Ob tem ji je veliko pomagala mlajša sestra Marija Šuštarjeva, ki je o plesni folkloristiki izdala tudi nekaj knjig.

Tako se je nabrala množica njunih priredb, po katerih so stalno povpraševali slovenski pevci in plesalci.

Ljudje so jim radi prisluhnili na živih nastopih izvajalcev, pa tudi po radiju in televiziji, občasno pa tudi na gramofonskih ploščah in kasetah.

Najbolj pomembno pa je njuno delo z Akademsko folklorno skupino, ki je po Maroltovi smrti prevzela njegovo ime. Poleg številnih nastopov doma in na tujem je ta posnela tudi veliko gradiva za nosilce zvoka in slike.

Prizadevna, znana, a žal še nepriznana
Ob prebiranju življenjskih črt Franceta in Tončke Marolt lahko kmalu ugotovimo da sta bila in ostajata najbolj znan slovenski folkloristični par. Izredno pomembno je njuno skupno delo, vendar pa sta spričo okoliščin svoje sposobnosti razvila tudi vsak posebej.

Številni raziskovalci slovenskih narodnih besedil, melodij in plesa so jima morali in jima še morajo priznati prvenstvo pri njunem delu.

Posebej pa sta zaslužna tudi zaradi tega, ker nista dopustila, da bi se na zbranem gradivu nabiral prah, da bi ga načela plesen in bi tako predstavljalo le še odvečno šaro, namenjeno zamaknjencem v stare čase.

Njun vzgled je pritegnil še druge: z oživljanjem narodne zakladnice sta našla sorodne duše pri mladih ljudeh, ki so poskrbeli in še skrbijo za to, da se slovenske pesmi in plesi znova in znova pojavljajo v slovenski ali svetovni javnosti. Ne sicer več ob vsakdanjiku kot nekoč, pač pa vsaj preko odrskih nastopov in uprizoritev.

Kdo bi le mogel prešteti vse pevke in pevce, plesalke in plesalce, ki so v minulih domala devetdesetih letih sodelovali v Akademskem pevskem zboru ali folklorni skupini. Pa tudi v drugih slovenskih zasedbah, ki jih je spodbudil prav njun vzgled. Ljubljanski Cankarjev dom ima premalo dvoran in premalo nadstropij, da bi se lahko vsi naenkrat zgrnili v njegove prostore.

Pevski zbor imenovan Lipa zelenela je, sestavljen iz nekdanjih APZ-jevcev, je že zgovoren dokaz, da mladostna ljubezen, katere del je bilo tudi petje v njegovih vrstah, ne zarjavi.

Vendar pa ob vsem pomenu in zaslugah Franceta Marolta in njegove življenjske družice Tončke med Prešernovimi nagrajenci ali vsaj med dobitniki priznanj Prešernovega sklada ne bomo našli (!!!).

Francetov oče je za svoje 40-letno učiteljsko službovanje v stari – rekli so – gnili kraljevini Jugoslaviji dobil vsaj državno odlikovanje red sv. Save, sin France pa v socialistični Jugoslaviji, ki je tako častila "junake dela", prav ničesar. O pač! Leto po smrti so mu postavili kamnit spomenik na njegovem grobu.

Tončki pa so se pozneje skušali oddolžiti z nagrado mesta Ljubljane in redom zaslug za narod z zlato zvezdo.

A Prešernova nagrada je le nekaj drugega. Je (ali naj bi vsaj bila) največje priznanje za vrhunsko kulturno delo. In tako sta si jo, hočeš nočeš, zaslužila tudi zakonca Maroltova.

Zaslužila že, prejela pa ne! Pač, nista bila komolčarske narave in niti nista pripadala kaki uveljavljeni kulturniški kliki, ki bi ju potiskala v ospredje.

Maroltova sta poznala sta le zavzeto delo – v pravem pomenu besede – za ohranjanje slovenskega narodnega izročila, živela sta le za svoje pevce in plesalce, za vaje in nastope, predvsem pa za hvaležno in predano občinstvo, ki ju je prav zato vedno nagrajevalo z bučnimi aplavzi.

Velikim ljudem pa to povsem zadošča in dovolj je bilo tudi zakoncema Marolt, ki sta, nezainteresiranosti poklicanih uradnih veljakov navkljub, prerasla v legendo.

Vestni nasledniki
Ob pregledu največjih uspehov in zaslug Franceta in Tončke Marolt je treba poudariti tisto, kar je pri vsem skupaj še najbolj zanimivo. Namreč to, da vse tri temeljne organizacije, ki sta ju pomagala ustanoviti in potem s svojimi izkušnjami tudi vztrajno podpirati, še vedno delujejo.

1. Akademski pevski zbor, ki nadaljuje delo zbora iz leta 1926, se dandanes imenuje APZ Tone Tomšič. Je sestavni del ŠOU (Študentske organizacije ljubljanske Univerze). Svoje prostore ima na Kongresnem trgu, v stavbi nekdanje Kazine. Dosegel je že veliko priznanj doma in v tujini, kjer pogosto koncertira. Posnel je že vrsto nosilcev slike in zvoka.

2. Glasbeno-narodopisni inštitut, ustanovljen leta 1934, je po mnogih organizacijskih in prostorskih selitvah danes sestavni del Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov okrajšan naziv se glasi: GNI ZRC SAZU. Svoje prostore ima v drugem nadstropju hiše Novi trg št. 5. Delo zakoncev Marolt vestno nadaljuje z zbiranjem gradiva in objavami v strokovnem časopisju in samostojnih knjižnih izdajah. Pripravil je že veliko gradiva na nosilcih zvoka in slike. Organiziral pa tudi vrsto nastopov sodobnih izvajalcev slovenskega glasbenega izročila.

Zaposleni radi svetujejo tudi zunanjim raziskovalcem in ljubiteljem tovrstne narodne dediščine. Posamezni člani se odlikujejo tudi po sodelovanju pri radijskih in televizijskih oddajah na RTV Slovenija. Radijska oddaja "Slovenska zemlja v pesmi in besedi", tako z objavljanjem gradiva, ki so ga med ljudmi posneli sodelavci inštituta, poteka že od leta 1966 (blizu pol stoletja!) in tudi že prerašča v legendo.

3. Na istem naslovu kot APZ pa vadi tudi Akademska folklorna skupina, imenovana po Francetu Maroltu, uradno ustanovljena leta 1948, ki prav tako spada pod ljubljansko študentsko organizacijo. Tudi plesalci radi gostujejo v raznih deželah sveta ter se pojavljajo na nosilcih zvoka in slike.

Iz drobnega stebelca, ki sta ga zasadila France in Tončka Marolt, je torej zraslo močno drevo, ki še vedno črpa sok iz zdravih korenin slovenske narodne tvornosti in leto za letom prinaša bogate sadove.

A odšla je tudi Tončka
Plodno življenje Tončke Maroltove se je, prav tako kot moževo, dopolnilo neke pomladi, sedemintrideset let po njegovem prezgodnjem slovesu. Še predno so tistega leta lipe pognale svoj cvet. Bilo je to 7. maja 1988. Tudi njena smrt je pretresla slovensko javnost.
In tudi takrat Zmaga Kumrova, njena dolgoletna sodelavka v Glasbenem inštitutu, ni mogla skriti svoje žalosti: "In zdaj je ni več. Komaj je mogoče verjeti, da ne bo nikoli več prišla k nam, hudomušno nasmejana, da ne bo več z elegantno kretnjo prižgala cigarete in pokramljala o plesih, skupinah, pesmih, obujala spomine na vse, kar je desetletja napolnjevalo njeno življenje, da je bilo prijetno njej in vsem okrog nje. Razdajala se je do konca in ker je naredila, kar je mogla, bo po njej ostalo ne le veliko delo, marveč tudi svetal spomin na plemenito, vsemu lepemu predano osebnost."

Legendarna Tončka Maroltova se je 11. maja 1988 pri že prekoračenih štiriindevetdesetih letih, in ob veliki udeležbi prijateljev in znancev, slovenskih plesalcev, godcev in pevcev, pridružila svojemu še bolj legendarnemu življenjskemu in delovnemu sopotniku Francetu, ki je že dolga desetletja počival na ljubljanskih Žalah.