V razstaviščnem prostoru Aksiome je na ogled njena razstava Mie Lahkoo Pomagate? (Mi lahko pomagate?), katere dela so bila ustvarjena na enomesečni aprilski rezidenci zavoda Cona v Ljubljani. V njih Abrahamsova raziskuje odnos do jezika in problematizira strukturo izraznosti v novem okolju.

Kot novo okolje lahko na primer preprosto razumemo tujo državo, katere jezika ne znamo. Vendar je novo okolje tudi to, ki se v današnjem času vzpostavlja v prostoru vmesnosti - med realnim in virtualnim.

Gre za precej neoprijemljive fenomene, saj pogosto segajo na področje še neopredeljenih in šele porajajočih se pojavov, ki jih torej jezik še ni zaobjel in s tem ujel v svoje strukture.

V ospredje stopijo vprašanja občutij, odzivov, razumevanja
Abrahamsova je zapustila svoje prvotno umetniško področje spletne umetnosti oziroma netarta, saj ne raziskuje več zgolj virtualnega sveta in njegovih vplivov na realnost. Pričujoča razstava vključuje več raznolikih projektov, katerim je skupna raziskovalna naravnanost in dejstvo, da se v ospredje postavljajo vprašanja občutij, odzivov, razumevanja v tej vmesnosti.

Razmerje do jezika
Dela so povezana tudi s povsem intimnimi osebnimi izkušnjami umetnice, predvsem z razmerjem do jezika. Tako je bil tudi njen prvi odziv na povabilo na ljubljansko umetniško rezidenco: "Oh, ne!" Kot pravi, je v življenju doživela dve večji travmatični izkušnji, vezani na delovanje v okolju, katerega jezika ni razumela. "Prihajam namreč iz majhnega podeželskega kraja in ko sem z dvanajstimi leti šla v šolo v večjem mestu, sem šele ugotovila, da imamo pri nas tako močno narečje, da nisem razumela nikogar od drugod. Tega se prej niti nisem zavedala. Danes je seveda drugače, prisotna je bistveno večja geografska povezanost, razdalje so zaradi tega krajše.

Naslednja travmatična izkušnja je bila selitev v Francijo, kamor sva se z možem preselila zaradi njegove službe. Ne samo, da velik del Francozov ne zna angleško, veliko njih angleščine pravzaprav noče uporabljati. Francoščina je zanje skoraj nekaj svetega. Je pa tukaj ponovno res, da se je to dogajalo pred petindvajsetimi leti, današnja situacija je seveda drugačna, mladi Francozi so veliko bolj odprti do angleščine. Jaz sem takrat skoraj deset let veljala za "neumno dekletce", saj nisem znala v polnosti izraziti tistega, kar sem želela."

Glede razmerja med več jeziki, ki se jih nauči posameznik in kako to vpliva na njegovo dojemanje sveta okoli njega, je mnenja, da je "najbrž pomembnejša kultura, katere del je jezik, še pomembneje pa je, kdaj si se naučil določenega jezika". "Na primer zame je nizozemščina seveda najbolj emocionalen in intimen jezik, saj je to jezik, ki sem se ga seveda naučila kot prvega in tudi jezik, v katerem se sporazumevam s svojo družino.

Nadalje je angleščina zame zelo pragmatična, končno pa je francoščina, kot tretji jezik, ki ga govorim, zame postala umetniški jezik - se pravi tisti, s katerim se najraje igram. Morda je zanimivo, da v času šolanja jezikov nikakor nisem marala. Zame je to takrat pomenilo predvsem učenje suhoparnih pravil."

Od biologinje do spletne umetnice
Abrahamsova je pred svojim umetniškim uveljavljanjem zaključila strokovni magistrski študij biologije na Univerzi v Utrechtu in prvotna odločitev za to smer je tudi povezana njenim izvorom, saj "sta za to obstajala dva poglavitna razloga". "Prvi je bil ta, da torej izviram iz majhnega podeželskega kraja. Moja družina je spadala med kmetovalce, tako da bi staršem težko razložila, da želim postati umetnica. Drug pa je bil, da sem lahko bila na tem področju prav tako politično angažirana, saj sem delovala tudi na področju ekologije in okoljskih organizacij. Po zaključenem študiju sem čez dan še poučevala, zvečer in med konci tedna pa sem obiskovala šolo za umetnost v Arnhemu."

Glede na njeno preteklo kariero biologinje se poraja vprašanje, ali bi potegnila vzporednice med njenim zdajšnjim ukvarjanjem z jezikom in preučevanjem načina sporazumevanja živali. "Leta 1996, ko sem se začela ukvarjati s spletom, sem ga dojemala kot javni prostor osamljenosti. Prostor, kjer se ljudje obnašajo na določen način - naj bo to namerno ali ne. V tej sferi je klikanje obnašanje. Treba je omeniti, da je bil splet v svojih začetkih veliko bolj igriv; v smislu, da so se ljudje bistveno bolj igrali in tudi anonimnosti je bilo bistveno več.

In da bi potegnila vzporednice med raziskovanjem teh področij: kot posameznik sediš pred zaslonom in opazuješ, kaj počnejo drugi. Skoraj tako, kot če bi stal pred kletko z opicami in opazoval njihovo obnašanje. Vselej si zunaj, vendar hkrati prisoten."

Kratek performans - dolga razprava
Performans kolektivnega pisanja Kaj misiliš s tem? (What do you mean?) se nanaša na izkušnjo posameznika v tujem okolju. Za to priložnost je Abrahamsova k sodelovanju povabila Avstrijko Martino Ruhsam, Američanko Jano Wilcoxen in Nizozemko Chantal van Mourik, vse gostje torej tudi prihajajo iz tujine, vendar živijo v Sloveniji.

"Izhodiščna ideja tega projekta je vprašanje, kako ljudje, ki ne znamo slovensko, shajamo z jezikom v Sloveniji. Tako smo se te štiri posameznice zbrale in komunicirale vsaka v svoji lokalni govorici, kar je potekalo tako, da smo vsaka svojo izjavo vnesle v prevajalni program Google Translate. To je seveda dalo zelo čudne rezultate, te smo nato vnesle še v slovenski sintetizator govora Proteus TTS. Lahko si predstavljate, da je ta končna konverzacija v tej obliki zelo čudna kombinacija.

Zabaval nas je še en detajl: sintetizator govori le z moškim glasom, me pa smo bile štiri ženske. In v tem smislu se lahko navežem na temo žensk v računalništvu, saj se nam je porodilo preprosto vprašanje: "Ali je računalnik torej moški?" Šlo je za kratek performans, ki mu je sledila dolga razprava. Zdaj je v okviru razstave mogoče prisluhniti posnetku te konverzacije, kakor jo je prevedel Google in povedal Proteus TTS."

Kdo in kakšen je e-tujec
Rezultat enomesečne rezidence je tudi najnovejša umetniška knjiga Annie Abrahams, naslovljena From estranger to e-stranger. Gre za besedno igro: to estrange from pomeni v angleščini odtujiti ali odtujevati, v naslovu knjige pa je estranger mišljen kot tujec glede na jezik, e-stranger pa je t. i. elektronski tujec.

"Knjige sprva sploh nisem načrtovala. Vendar sem se s časom vse bolj zavedala, da ne želim ustvariti zgolj spletnega mesta, kjer bi predstavljala te projekte. Zdelo se mi je težavno, da je to pač vezano na klikanje, kar uporabnika vodi po različnih povezavah in ne da neke celostne predstave. Tukaj je šlo za projekte, za katere je bil potreben čas - in tudi knjigi mora človek tudi posvetiti svoj čas. Dokončno sem jo pripravila avgusta in takrat sem presenečeno spoznala, da gre skorajda za mojo avtobiografijo na neki način. Knjiga je končana, raziskava še ni (nasmešek).

V ospredju je torej vprašanje jezika, pojem e-tujca pa je po mojem mnenju vse pomembnejše, saj nove tehnologije z vseh strani vdirajo v naša življenja, vendar nihče ne ve v polnosti, kako te delujejo. In e-tujec je oseba, ki je v tej vmesnosti, čeprav ne ve, kako ta deluje. Dandanes smo vsi spletni nomadi, če se tako izrazim, vendar je tudi v realnem življenju v sodobni družbi nomadstvo precej prisotno."

Seveda ne moremo mimo vprašanja razkoraka med spletno in siceršnjo identiteto posameznika. "Spletna identiteta je seveda konstruirana identiteta. Zanima me predvsem vprašanje, kaj je zadaj - in tukaj govorim o ranljivosti. Ranljivost je pojem, ki je zelo pomemben za boljšo prihodnjo družbo."

"Koda ni jezik"
Izjava 'Koda ni jezik' je v knjigi From estranger to e-stranger, kaj je z njo mišljeno in ali zares drži. "Jezik prenaša občutke, za kodo velja, da jih ne - v smislu, da jih ne moreš razbrati iz nje. Vendar za nekatere je koda jezik. Nekateri razvijalci trdijo, da lahko razberejo občutke iz nje. Seveda gre tukaj predvsem za razpravo. Pred časom sem se na Univerzi v Nici želela naučiti programiranja, saj sem želela razumeti jezik naprav, po katerih parametrih delujejo. Vendar sem spoznala, da čeprav sem poznala pravila, nisem ničesar razumela. Kodo lahko uporabljaš tudi po načelu kopiraj-lepi in bo delovala, čeprav je ne razumeš. To me je odvrnilo. Tako kot pri učenju jezika so me odvrnila vsa ta natančna pravila, ki jih moraš uporabiti, da lahko nekaj počneš."

Delovanje mimo uveljavljenih vzorcev sporazumevanja
V okviru rezidence je nastal tudi projekt Encounter (Srečanje) z Majo Delak in Ireno Pivka, katerega videoposnetek je del razstave. Gre za raziskovanje pojma srečanja brez vnaprej strukturirane komunikacije, s čimer se odpira polje mogočega.

"Z Majo sva se v preteklosti že dvakrat srečali - prvič v Bruslju, vendar sva imeli takrat ob točno isti uri vsaka svoj performans, tako da nisva uspeli videti, kaj druga počne. Naslednjič sva se srečali v Marseillu, ko je Maja nastopala tam, in moram dejati, da je naredila zelo velik vtis name. Obe naju zanima vprašanje telesa, telesa v spletnem okolju. Kako delovati brez govora, kako najti oziroma iznajti nove načine sporazumevanja? To so situacije, kjer ni nič očitnega, vendar so zato zame bolj iskrene, saj šele težijo k vzpostavljanju razmerij. Zato nismo vnaprej govorile o tem, kako bo to srečanje potekalo, bistveno je bilo, da ni vnaprej osmišljeno.

Odločitev za peturno srečanje je bila najbrž arbitrarna, je pa res, da sem se za daljše trajanje odločila, ker sem želela, da sčasoma nastopi utrujenost. In tudi če bi bila ena sama ura, bi nam to omogočilo, da bi si v mislih delno že vnaprej osmislile neko strukturo. Vendar, ko sem si pozneje ogledala video, sem spoznala, da je mogoče zaznati razvoj v smeri vedno večje vednosti, ker smo morale ves čas izumljati nove načine komunikacije."

Čemu krik?
V času intervjuja je najin pogovor prebadal rezek krik, ki je prihajal iz enega izmed zvočnikov v razstaviščnem prostoru. Gre za krik, kakršen se je izvil iz ust Abrahamsove ob povabilu k sodelovanju na festival Ladybug, ki se dogaja v Lyonu v Franciji in je namenjen ženskam, ki se ukvarjajo z računalniško umetnostjo. Pravi, da je bil povod za vključitev tega krika v razstavo dejstvo, da "je še vedno velika večina računalničarjev moškega spola". "Nisem imela pojma, o čem bi naj govorila tam. Skozi misli mi je šla edino na primer Ada Lovelace, ki se jo zaradi njenega opisa algoritmov za izračune na podlagi načrtov za Babbagev analitični stroj oziroma računalnik ponekod omenja kot prvo programerko na svetu. In ta krik je bil moj spontan odziv na tako povabilo … in tukaj se najbrž vrnemo k vprašanju: Ali je računalnik torej moški?"