Fotografije so dnevniški vizualni zapisi trenutkov s popotovanja, tako ameriških interierjev, motelov, restavracij, eksterierjev, obcestnih znakov, reklamnih panojev, kot tudi posnetkov širne ameriške pokrajine, ki jih snema na poti po avtocesti; nekatere se prelijejo v čudovite strukture - kanjona, lesa, jeklenih žic, ki dajejo vtis umetniških konstrukcij. Boštjan Pucelj je na poti posnel tudi kratke nekajminutne dokumentarce, ki sledijo valovanju vode, vzletu letala, kipenju ogromnih slapov, ... ki pa jih v počasnem, skoraj meditativnem zrenju pretrga neki dogodek, kot je diagonalni prelet ladje na morski površini, pojav človeških figur na enem delu posnetka in njihovo postopno izginjanje iz kadra itn.

Fotografije so razstavljene v dveh sobah; v prvi sobi so na minimalnih formatih uokvirjene v les in s tanko črno obrobo, v drugi sobi so večji formati s kakovostnejšo ločljivostjo, saj so med prvimi nekateri posnetki tudi zabrisani, v tretji sobi pa se vrtijo nekajminutni dokumentarci.

Črne obrobe fotografij v prvi sobi in leseni okviri poudarjajo večinoma eno fokusno točko v perspektivi posnetka - vanishing point -, kar v gledalcu vzbudi jasno zavedanje, da vendarle ne gre za popolnoma naključne posnetke trenutkov, pač pa za izurjeno fotografovo oko, ki uokvirja pogled in gledalcu tako ne omogoča naključnih odkritij, temveč ga omeji/zameji - in to kljub navideznemu paradoksu, da ta izginjajoča točka na posnetku sicer mnogokrat vodi v širno daljavo.