Hirst je razstavo Zakladi iz razbitin ladje Neverjetno, ki je na ogled na dveh beneških razstaviščih, do zadnjega pripravljal v največji skrivnostnosti. Del likovne kritike postavitev opeva kot prelomni trenutek, ki napoveduje smer, kamor je namenjena sodobna umetnost, drugi se sprašujejo, ali ni s to "absurdno" in "kičasto" razstavo" umetnik tokrat popolnoma zašel s poti. Postavitev bo na ogled do 3. decembra.

Hirst, eden najvidnejših sodobnih britanskih ustvarjalcev in najbolj komercialno uspešen umetnik gibanja Mladi britanski umetniki (YBA), zadnje desetletje ni počival, ampak ves ta čas ustvarjal dela za pričujočo razstavo. Gre namreč za zares obsežen projekt, tako v številu razstavljenih del (na ogled jih je več kot 200) kot njihovih dimenzijah - največja skulptura je visoka kar 18 metrov.

Pod Pinaultovim mecenstvom
Predstavitev Hirstovega velikopoteznega projekta je omogočil francoski modni tajkun Francois Pinault, strasten zbiralec umetnikovih del. Odstopil mu je prostore v dveh palačah oziroma razstaviščih, ki ju ima v lasti, Palači Grassi in Punta della Dogana. To je tudi prvi primer, da je Pinault tako velik prostor namenil predstavitvi novega dela enega samega umetnika.

Iz morja potegnjen zaklad
Razstavljena dela, gre predvsem za skulpture različnih materialov in velikosti, je Hirst povezal z zgodbo o pred dvema tisočletjema potopljeni ladji v Indijskem oceanu, ki je prevažala številne neprecenljive umetnine. Te so v nedavni preteklosti potegnili iz vode in so zdaj na ogled javnosti. Umetnik se postavlja v nekakšno vlogo rešitelja najdenih umetnin, med katerimi so nekatere še vedno navidezno poškodovane in prekrite s koralami, druge pa očiščene in restavrirane.

Od morske favne do egipčanske boginje s potezami Kate Moss
Najrazličnejše skulpture in instalacije spominjajo na bronasto grško plastiko ali egipčanske sfinge, ki so včasih okrašene s Hirstovim prepoznavnim dodatkom - dragulji. Klasični moment starodavne umetnosti občasno prekine prepoznaven detajl sodobnega sveta: tu so fosili, ki denimo spominjajo na Disneyjeve like, in egipčanska boginja, ki se zdi neverjetno podobna manekenki Kate Moss.

Od kristala do zlata – Meduza na tri načine
Kiparska dela spremljajo videoprojekcije, ki predstavljajo reševalno akcijo odkritega zaklada in potapljače, ki rešujejo domnevno najdbo. Hirst uporablja najrazličnejše materiale, v katerih se poigrava z isto motiviko. Glava Meduze je denimo razstavljena v treh različicah - ena je izdelana iz kristala, druga iz malahita, tretja iz brona, zlata in srebra. Umetnik se na ta način poklanja virtuoznosti starodavnih mojstrov antične Grčije in Rima, pa tudi poznejšim srednjeveškim in renesančnim zlatarjem.

V prvem nadstropju Palače Grassi je razstavil tudi svoj avtoportret, dopasno bronasto figuro, ki je v domnevnem brodolomu ostala brez roke in spodnjega dela telesa, njeno levo stran pa še danes prekrivajo korale. Kot zbiralec opazuje svojo zbirko, svoj umetniški spektakel, ki je na eni strani odmev osvobojenega sužnja, ki je pred tisočletji dal naročiti vsa ta dela, na drugi pa umetnik, ki si jih je uresničil.

Hirstov odziv na čas trumpizma in postresnice
Osrednja nit je torej tanka meja med resničnim in izmišljenim, med preteklostjo in sedanjostjo, med mitom in dejstvom. Gledalec se znajde pred dilemo, kaj je res in kaj ne, Hirst pa ga s tem opozarja na aktualno problematiko lažnih novic, čas postresnice in trumpizma. "Kot vedno je Damien Hirst zadel v polno. Tisti, ki so napovedovali Hirstov umetniški zaton, so se zmotili," je za Televizijo Slovenija povedal Ludovico Pratesi, umetnostni kritik dnevnika La Repubblica.

Podobnega mnenja je denimo Guardianov kritik Jonathan Jones, ki piše o "arogantni, navdušujoči duhoviti in siloviti domišljiji, zaradi katere je Hirst postal tako razburljiv umetnik v devetdesetih letih ter se je zdaj pogumno in čudovito prerodil".

"Naj se vrne na dno morja"
Vsi kritiki niso istega mnenja. Jan Dalley iz The Financial Timesa se sprašuje, ali ne gre za fantazijo, ki je šla predaleč. Kot piše, bo obiskovalce Hirstova vodna fantazija navdušila in obogatila ali pa jim bo nesmiselna in zoprna. Rachel Campbell-Johnston pri London Timesu je neposrednejša: "Če sem iskrena, je ta razstava absurdna. Morali bi jo odvreči na dno morja."

François Pinault je prepričan, da pomeni razstava prelomno izhodišče v umetnikovi karieri. "Njena ekscesnost, ambicija in končno smelost pomenijo popoln prelom s tem, kar je ustvaril doslej. Dela ne ustrezajo nobeni konvencionalni estetski kategoriji ali kanonski strukturi," je zbiralec zapisal v razstavnem katalogu.