Pod naslovom Portreti sedanjosti bo združila 34 umetnikovih del: skulpture, risbe in litografije. Med drugim bo mogoče videti umetnikovo najslavnejše delo - skulpturo z naslovom Moški, ki hodi. To delo velja za eno najprepoznavnejših skulptur 20. stoletja in predstavlja prav to dobo, čez in čez prepredeno z vojnim uničenjem, zlom, odtujenostjo in osamljenostjo.

Skulptura iz leta 1960 je od dražbe pri hiši Sotheby's leta 2010 in tedanjega rezultata 104 milijoni dolarjev (93 milijonov evrov) nekaj let veljala za najdražjo skulpturo na svetu. Lani jo je s 141 milijoni dolarjev (126 milijoni evrov) na drugo mesto izrinil Giacomettijev Mož, ki kaže iz leta 1947, prodan pri Christie'su.

Na razstavi bo mogoče videti tudi Ženske iz Benetk, cikel devetih monumentalnih skulptur, s katerimi se je, kot so zapisali v Umetniškem paviljonu, Giacometti leta 1956 proslavil na Beneškem bienalu. V devetih bronastih figurah je Giacometti upodobil stanja ene same figure iz gline, ki jo je izdelal umetnikov brat Diego. Te figure so disproporcionalne, značilno podolgovate in tanke, kot da bi z njihovega telesa viseli kosi mesa, kot da bi telo razpadalo, postavljajo vprašanja, kdo so in kaj so preživele.

Največji kiparji 20. stoletja
Dela za razstavo, ki jo pripravljajo v ciklu Največji kiparji 20. stoletja, je posodila francoska Fundacija Maeght, na ogled bo do 8. januarja prihodnje leto. Avtorstvo razstave in izbor del podpisuje Jasminka Poklečki Stošić. Omenjeni cikel so leta 2014 začeli z razstavo Joana Miroja, lani ji je sledila razstava francoskega kiparja Augusta Rodina.

Razpotegnjene figure v bronu
Alberto Giacometti (1901-1966) se je rodil v Stampi v Švici v kantonu Grisons. Oče Giovanni je bil znan postimpresionistični slikar. Študiral je v Ženevi, Parizu in Rimu, kjer se je spoznal z egipčansko in staro primitivno umetnostjo, ki je nanj naredila močan vtis.

Sprva je slikal v kubističnem in postkubističnem slogu. Njegove slikovne deformacije so že nakazovale poznejši osebni slog. Znan je po razpotegnjenih, tankih figurah v bronu s hrapavo površino in podaljšanimi udi, reduciranimi na osnovne linije. Učinkovale so kot nadrealistične metafore, v njih pa je prepoznati upodabljanje človeške eksistence brez veselja in pomena. V tem Giacomettijevo kiparstvo razlagajo tudi zaradi prijateljstva s filozofom Jean-Paulom Sartrom oziroma v povezavi skulptur z idejami Sartrove eksistencialistične filozofije. V 40. letih preteklega stoletja je izdeloval majhne skulpture, ki so se zdele kot oddaljeni prividi.