Vendar so se strokovnjaki Kraljeve akademije znašli v manjši zagati. Ker se ne morejo zediniti, ali je t. i. Giustinianijev portret (identiteta mladega moža na sliki ni znana, zato nosi zasilno ime po prvih dokumentiranih lastnikih) delo Giorgoneja ali Tiziana. Po pomoč so se obrnili na laično javnost s prošnjo, naj pretehta argumente strokovnjakov in glasuje za tisto atribucijo, ki se ji zdi prepričljivejša, poroča Guardian.

Potem ko je prve takte beneške renesanse zaznamovala predvsem rodbina Bellinijev, je proti koncu 16. stoletja vse odločneje na likovno prizorišče stopala mlajša generacija z vodilnima predstavnikoma Giorgionejem in Tizianom. S svojim inovativnim slogom nista utrdila le položaja Benetk kot enega osrednjih umetniških zahodnoevropskih središč, temveč s prepoznavnim koloritom daljnosežno vplivala na razvoj slikarstva.

O Giorgionejevem življenju je pravzaprav zelo malo znanega, glavnino biografskih podatkov pa je prispeval Giorgio Vasari v svojih Življenjih. Nerazrešena ostaja slikarjeva vez z nekoliko mlajšim Tizianom (1488/1490–1576), ki ga Vasari omenja kot Giorgionejevega učenca. Poznejši biograf Carlo Ridolfi je oba, tako Giorgioneja kot Tiziana, navajal kot učenca Giovannija Bellinija. Slikarja sta nedvomno sodelovala pri freskah beneške palače Fondaco dei Tedeschi, skupno roko pa odraža tudi več drugih del. Verjetno je ravno njuno sodelovanje za umetnostno zgodovino najtrši oreh, saj sta pri nekaj slikah mojstra sodelovala oziroma je Tizian po Giorgionejevi smrti končal začeto delo (Dresdenska Venera). Giorgioneju je pripisanih približno 40 del, vendar pa je v resnici pri večjem delu vprašanje atribucije nedokončno (Pastoralni koncert - Le Concert champêtre).

Med zadnje sodi tudi portret mladeniča, ki ga sicer hranijo v berlinski Gemäldegalerie. Olje na platnu je nastalo v poznih 90. letih 15. stoletja. Portretiranec je postavljen pred značilno izpraznjeno temno ozadje, ki je kontrast njegovemu svetlemu obrazu. Ozira se naravnost proti nam in se odet v nežno rdeče-rožnato draperijo z roko naslanja na preklado z inicialkami V. V. Slika nosi ime po prvih dokumentiranih lastnikih, družini Giustiniani iz Padove.

Uganka ostaja nerazrešena
V 19. stoletju so sliko pripisali Sebastianu del Piombu, Gorgioneja pa je kot avtorja prvi omenil Giovanni Morelli. Čeprav z zadržkom se še vedno omenja kot Giorgionejevo delo, vendar pa kurator londonske razstave Per Rumberg v splošno atribucijo ne verjame. "Sam mislim, da gre za mladega Tiziana." V tem ni osamljen, saj ga med Tizianova zgodnja dela med drugim uvršča tudi profesor na Univerzi v Cambridgeu Paul Joannide. Avtor monografije o zgodnjem Tizianovem opusu mojstrovo roko prepoznava v delikatnem in bolj nedodelanem preigravanju form in teksture, Giorgionejevi portreti se mu zdijo namreč samozavestnejši in energični. Spet nasprotnega mnenja je profesor umetnostne zgodovine na Univerzi St Andrews Peter Humfrey, ki vztraja, da je avtor Giorgione.

Razstavo z naslovom V Giorgionejevi dobi bodo v Kraljevi akademiji odprli 12. marca, na ogled pa bo do 5. junija. Delo umetnika s pravim imenom Giorgio da Castelfranco bo razstava postavljala v širši renesančni kontekst in ga razstavila ob slike Giovannija Bellinija, Albrechta Dürerja, Tiziana, Sebastiana del Piombo in Lorenza Lotta, prav tako manj znanega Giovannija Carianija.