Decembra so v njenih prostorih odprli razstavo, na kateri predstavljajo krajine poglavitnih britanskih predstavnikov te motivike - Johna Constabla, Thomasa Gainsborougha in Williama Turnerja. Razstavljenih je približno 150 slik, grafik, knjig in arhivskega materiala, ki osvetljujejo prve korake in razcvet krajine na Otoku.
Zanimivo, zgodovine krajine v evropskem slikarstvu ne bi mogli pisati, ne da bi se pri tem ustavili v Veliki Britaniji, pa vendar se je krajina kot priljubljena motivika tam razpasla sorazmerno pozno. Tudi domači slikarji si nekje do 18. stoletja niso znali zagotoviti pravega položaja. V 16. in 17. stoletju so prevladovali slike s sakralno motiviko ali portretna dela, v katerem sta na angleškem dvoru prednjačila nemški mojster Hans Holbein mlajši v renesansi in Flamec Anthony van Dyck v baroku. Tedaj je bila med nizozemskimi mojstri naklonjenost krajini že na vrhuncu. Razstava v Kraljevi galeriji predstavlja torej čas, ko je britansko slikarstvo krajino 'posvojilo' za svojo, in osvetljuje, kako je krajinarska tradicija Italije, Francije in Nizozemske vplivala na britansko.
Podobno kot drugod po Evropi je bila tudi v Angliji likovna umetnost ob koncu 18. stoletja še omejena na sloje, ki so imeli dostop do plemiških zbirk in salonov. Prav v času Turnerja in v še nekoliko zgodnji fazi Constablovega slikarstva je imelo britansko občinstvo priložnost ogledati si prvo javno razstavo. Leta 1805 so jo priredili na Britanskem inštitutu, leta 1815 pa so odprli prvo javnosti namenjeno galerijo.
Človek proti naravi
Zanimivo je likovno zanimanje za krajino sovpadalo z industrijsko revolucijo in njenimi prvimi grobimi posegi vanjo. Vendar v prvi polovici 19. stoletja slikarjev krajina ni zanimala, zaslutiti jo je le kot romantični beg in rousseaujevski umik vanjo pred napredkom ter novo dobo. Izjema je znamenita Turnerjeva slika Dež, para in hitrost – velika zahodna železnica. Če so angleški romantični krajinarji v svojih delih kazali majhnost in nemoč človeka v veliki mogočni naravi, katere lepoto bi parni stroji in lokomotive le iznakazili, je Turner tukaj izstopal.
Navdušen nad novostmi, ki jih prinaša industrializacija, je kot reden potnik železnice med prvimi pozdravil novo prevozno sredstvo. Pa vendar v slikarstvu ga lokomotiva zanima v smislu stroja kot podaljška človeka, ki hoče triumfirati v naravi.
Gainsborough je boj prepustil naslednjim generacijam
Slika Dež, para in hitrost je sicer bila leta 1844 prvič razstavljena prav v Kraljevi akademiji, danes tam ne visi, saj je v stalni zbirki londonske Narodne galerije. Ko je Jurij III. leta 1768 ustanovil Kraljevo akademijo, je v ustanovnem aktu krajina le bežno omenjena v tistem delu, ki omenja višje namene umetnosti. Thomasu Gainsboroughu, ki mu je bila krajina ljubša od portreta, mu je še ni uspelo uveljaviti kot enakovrednega motiva. To je uspelo šele naslednji generaciji, ki jo predstavljata Constable in Turner. Oba označujemo za predstavnika romantične krajine, a njuna dela so si v marsičem tuja.
Turnerja morda ni toliko zanimala sama krajina kot atmosfera in svetloba v tej, podobno kot pozneje impresioniste. Zato je Constablova krajina tista tipično angleška, njegovi pogledi v umirjeno pokrajino Suffolka s cerkvico in kakšno ruševino med zelenimi griči. Tista krajina, za katero je leta 1812 zapisal, da ga je "nagovorila revnega in ga takšnega tudi ohranila".
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje