Kuratorji razstave Picasso in veliki mojstri, za katero so moči združili kar trije muzeji, so v skupnem katalogu Pabla Picassa opisali kot "kanibala", ki je "ubil svoje vzornike, da se jih je lahko osvobodil". Dikcija je morda nekoliko prenapeta, a kljub vsemu se je treba strinjati, da je Picasso, ki je imel zgodovino umetnosti v mezincu, rad na muho jemal njena zlata teleta. Razstava ga zdaj "sooča" z velikani, na ramenih katerih je zgradil svoj izraz - Rembrandt, Velazquez, Goya, Ingres in Manet so le najprepoznavnejša med velikimi imeni.

Edini modernist v nenehnem dialogu s tradicijo
Da si je lahko izgovoril izposojo številnih platen neprecenljive vrednosti, je Picassov muzej v Parizu moči združil z Louvrom in muzejem Orsay. Ker muzej pomladi za dve leti zaradi prenov zapira vrata, je večina ustanov prošnji zdaj, dokler so še lahko del odmevne razstave, ugodila. Ne pa vse: v Parizu boste zaman izkali slovito Velazquezovo platno Las Meninas, ki ga je Picasso slavno parafraziral (sliko hrani Prado v Madridu); zadovoljiti se bo treba s projekcijo na steno. Isenheimski oltar, delo Matthiasa Grünewalda, prav tako ostaja v Colmarju v Franciji. Celo muzej Orsay (iz pravnih razlogov) ni hotel spustiti Manetovega Zajtrka v travi na kratko pot čez Seno - gostovanje je bilo treba opraviti v drugi smeri: Manetovo sliko Le Dejeuner sur l'Herbe so obdali s štirinajstimi različicami, ki jih je naslikal Picasso.

Osumljen kraje Mona Lise
Podobna "instalacija" pozdravi obiskovalce Louvra: Delacroixova slika Ženske iz Alžirja je začasno razstavljena v spremstvu Picassovih variacij (na nekaterih je španski kubist upodobil svojo drugo ženo Jacqueline). Mimogrede: častitljiva institucija je imela pred manj kot stotimi leti slikarje precej manj v čislih: ko je bila leta 1911 ukradena Mona Lisa, je bil Pablo Picasso celo med osumljenci.

Levji delež razstave (kakih 200 platen) visi v Grand Palaisu. Za Picassa je to nekakšen sklenjen krog: ko se je galerija prvič odprla v okviru svetovne razstave leta 1900, je takrat 19-letni slikar posodil nekaj svojih slik. Na še tako laične ljubitelje umetnosti bo število "slavnih" slik naredilo vtis: ob Picassove zgodnje avtoportrete so obesili Rembrandta, El Greca, Goyo, Poussina in Gaugina. Nauk zgodbe je jasen: že v mladih letih je bil Španec odločen tekmovati z največjimi.

Ponekod je bilo treba improvizirati ...
V naslednjih devetih sobah so Picassove slike razvrščene po tematskih sklopih, poleg njih pa so starejše slike, ki so ga navdihovale. Povezava včasih na prvi pogled ni očitna: poleg Picassovega Moža z zlato čelado na primer visi Sedeči mož, delo enega od Rembrandtovih učencev. Če pri tem ne veste, da slednja slika samo "nadomešča" Rembrandtovega Moža z zlato čelado, ki ga Berlin ni hotel posoditi, ste izgubljeni.

Sobana, polna golih deklet
Najbolj dih jemajoča je soba, v kateri so zbrani Rembrandt (Ženska, ki se kopa v potoku, last londonske Narodne galerije), Tizian (Venera, ki se razvaja z ljubeznijo in glasbo), Goya (Gola Maja, obe last Prada), Ingres (Odaliska v Grisaillu, last Metropolitanskega muzeja) in Manet (Olimpija, last muzeja Orsay). Družbo jim delajo Picassovi akti (ki po mnenju nekaterih kritikov tako visoki družbi pravzaprav niso dorasli, kar na "slavljenca" razstave meče senco, kakršne si kuratorji gotovo niso želeli).
Ana Jurc