V Pradu se jim do nedavnega ni niti sanjalo, s kako pomembno različico Gioconde imajo opravka - konec koncev imamo na ducate ohranjenih kopij iz 16. in 17. stoletja. Za madridsko različico je do zdaj veljalo, da je nastala relativno zgodaj, toda ker v ozadju ni bilo pokrajine, za stroko ni bila bistvenega pomena (katalog zbirke Prada jo omenja kar se da skopo). Čeprav je dekletovo obličje - zgodovinarji sklepajo, da je za sliko pozirala Lisa Gherardini, žena firenškega trgovca Fracncesca del Gioconda - precizno naslikano, pa jo je temno ozadje nekako zatemnilo. Ko se je izkazalo še, da je bilo črno ozadje naknadno dodano, se je začelo mukotrpno odstranjevanje zgornjih plasti. Foto: EPA
V Pradu se jim do nedavnega ni niti sanjalo, s kako pomembno različico Gioconde imajo opravka - konec koncev imamo na ducate ohranjenih kopij iz 16. in 17. stoletja. Za madridsko različico je do zdaj veljalo, da je nastala relativno zgodaj, toda ker v ozadju ni bilo pokrajine, za stroko ni bila bistvenega pomena (katalog zbirke Prada jo omenja kar se da skopo). Čeprav je dekletovo obličje - zgodovinarji sklepajo, da je za sliko pozirala Lisa Gherardini, žena firenškega trgovca Fracncesca del Gioconda - precizno naslikano, pa jo je temno ozadje nekako zatemnilo. Ko se je izkazalo še, da je bilo črno ozadje naknadno dodano, se je začelo mukotrpno odstranjevanje zgornjih plasti. Foto: EPA
janez krstnik
Nekateri verjamejo, da je Leonardu za sliko Janeza Krstnika, ki danes visi v Louvru, poziral prav Salaì.
Na madridski sliki so delci, ki so precej bolje ohranjeni kot pri izvirniku. Kar naenkrat tako dobimo več podrobnosti o stolu, na katerem sedi, o naborkih njene obleke na dekolteju ter o polprozorni tančici, ki jo ima okrog levega ramena in roke.
Črno ozadje so sliki najverjetneje dodali sredi 18. stoletja - ni pa čisto jasno, zakaj, saj je bilo ozadje še v dobrem stanju, Leonardov izvirnik pa je bil takrat že slavna in visoko cenjena slika. Mogoče so ozadje prekrili zato, da bi se slika bolj skladala z drugimi portreti na črnem ozadju, ki so viseli okrog nje. Foto: EPA

Za sliko, za katero so restavratorji muzeja Prado najprej ocenili, da je pač še ena iz morja replik, ki so nastale po Leonardovi smrti, se je v začetku februarja - ko so odstranili črno ozadje, pod katerim se je skrivala detajlirana toskanska pokrajina - izkazalo, da je v resnici delo enega izmed mojstrovih učencev, ki je svoje platno dokončeval vzporedno z Leonardovim delom. Španski strokovnjaki tako v rokah nimajo le kopije, ampak umetnino, ki se je spreminjala v skladu s tem, kako je da Vinci popravljal kompozicijo svojega portreta.

Poreklo slike Španci še preučujejo, a trenutno je glavni "kandidat" za avtorja Pradove Mone Lize Gian Giacomo Caprotti, znan kot Salaì, Leonardov vajenec in najbrž tudi ljubimec (njegov vzdevek pomeni "hudiček"). V umetnikov atelje je prišel leta 1490, pri pičlih desetih letih, in z mojstrom ostal vse do njegove smrti. Originalna Mona Liza (z njo pa verjetno tudi španska) je nastala med letoma 1503 in 1506.

Kerubinast mladenič
Umetnostni zgodovinar Giorgio Vasari sredi 16. stoletja Salaìja opisuje kot "milega in lepega mladeniča kodrastih las, ki so bili Leonardu v silno veselje." Že dolgo obstaja teorija, da sta bila Salaì in Leonardo ljubimca - čeprav za to ni nobenega zares oprijemljivega dokaza.

Če bo stroka dokončno potrdila, da je Salaì naslikal vzporedno Mono Lizo, kar naenkrat ni več zelo verjeten podatek, da je imel nekaj časa da Vincijevo sliko sam v lasti. To bi pomenilo, da mora zgodovina na novo napisati zgodnje poglavje obstoja najslavnejše slike vseh časov.

Sistem izločanja
Kustosi v Pradu so v lovu na vajenca ali sodelavca, ki je naslikal "novo" Mono Lizo, najprej izločili Boltraffia, Marca d’Oggiona in Ambrogia de Predisa, saj je imel vsak izmed njih svoj oseben slog. Prav tako sta s seznama odpadla Fernando Yáñez in Fernando de Llanos, glavna španska kopista da Vincija, ki pa sta v svoja platna prav tako vedno vtisnila pečat valencijske šole.

Na koncu sta najverjetnejša kandidata na seznamu ostala Salaì in Francesco Melzi. Melzi je sicer manj verjeten avtor, saj se je Leonardovemu ateljeju pridružil šele leta 1507, slika pa je bila morda začeta že pred tem. S tako špansko oceno se strinja tudi Bruno Mottin, kurator restavratorskega oddelka v Louvru.

"Mali Satan"
Caprotti je vzdevek dobil zaradi svojega vedenja: Leonardo ga je opisoval kot "lažnivca in tatu", a je kljub temu cenil njegovo nadarjenost. Danes mu z gotovostjo pripisujemo le peščico del; v Milanu denimo visi njegova slika Janeza Krstnika, kopija Leonardove, ki jo hranijo v Louvru. Njegovo kopijo Device z otrokom in sv. Ano, prav tako po da Vincijevem originalu, trenutno hranijo in preučujejo v Kaliforniji.

Katero La Jocondo je torej zapustil?
Po Leonardovi smrti leta 1519 je Salaì najverjetneje podedoval nekaj umetnikovih slik in del njegovega vinograda. Sam je nasilne smrti - za posledicami ran, zadanih z nožem - umrl pet let pozneje. Leta 1991 se je našel popis inventarja, v katerem je bila med njegovo lastnino vpisana tudi slika, La Joconda, ocenjena na sto dukatov.

Do zdaj je veljalo, da je Salaì podedoval Mono Lizo, ki jo je nato odkupil francoski kralj François I. (in jo v 40. letih 16. stoletja obesil v svoji palači v Fontainebleauju). Toda če je Salaì avtor tiste Mone Lize, ki jo imajo zdaj v Pradu, je veliko bolj verjetno, da je La Joconda iz inventarja (in morda tudi druga "Leonardova" platna) le njegova kopija. To obenem pomeni, da ne vemo, kje se je takrat nahajala originalna slika.

Prej omenjeni Vasari piše še, da je "nekatera dela, ki jih pripisujejo Salaìju", popravil sam Leonardo, a za zdaj ni nobenih dokazov, da se je Mone Lize iz Prada dotaknil tudi Leonardov čopič.

Popotovanje iz Milana v Madrid
Čeprav se je Salaì leta 1516 z mojstrom preselil v Italijo, se je po njegovi smrti vrnil v Milano. Kako se je njegova slika torej znašla v Madridu? Ena izmed možnosti je, da jo je kupil markiz iz Leganésa, guverner Milana in eden največjih zbiralcev umetnosti svojega časa, ki je nabral več kot 1.000 umetnin. Po njegovi smrti se je del njegove zbirke znašel v španski kraljevi zbirki, pozneje pa v Pradu.