Ko je Saatchi po sporu s stanodajalcem zaprl svojo prejšnjo galerijo in razprodal svojo ogromno zbirko YBA (Young British Artists - Mladi britanski umetniki), je pustil javnost ugibati, koga bo "odkril" naslednjega. Zdaj je odgovor tu: v petični londonski četrti Chelsea bo v četrtek vrata odprla njegova nova galerija (ne samo galerija, ampak največja galerija sodobne umetnosti v zasebni lasti), kjer je na ogled postavil dela mladih kitajskih umetnikov - razstavo The Revolution Continues: New Art from China.
Za pokušino: ogromen posnetek iztrebkov se imenuje Indigestion II (Prebavne motnje II), so pa na ogled tudi zelo življenjske skulpture starčkov v vozičkih, ki so na las podobni znanim politikom, britanska kraljica, ki ji v kočiji družbo dela Mao, in skupina lutk v naravni velikosti, ki so s stropa obešene za noge.

Kitajska umetnost gre na dražbah za med
Umetnostni kritiki so pozdravili vrnitev ene ključnih osebnosti na trgu z umetninami, razstava pa je naletela na mešan odziv. Saatchi je pod isto streho zbral dela tako neznanih imen kot tudi uveljavljenih umetnikov, kakršni so Jue Minjun, Žang Šiaogang in Zeng Fanzi, ki ima trenutno rekord najdražjega prodanega platna za moderno kitajsko umetnost (njegova slika je bila maja na dražbi prodana za 9,7 milijona dolarjev).

Nekateri kritiki se nad poblaznelo smejočimi se podobami Jua in sivimi, stiliziranimi portreti Žanga "zmrdujejo", češ da gre za ponavljajočo se, celo "masovno" umetnost. Bolj všeč so jim skulpture, še posebej instalacija Dom za ostarele (Sun Juan in Peng Ju) - trinajst starčkov v vozičkih, ki so naključno razpostavljeni po veliki prazni dvorani. Njihova očitna podobnost z velikimi politiki postavitev spreminja v komentar pasti in minljivosti moči.

Mao meče dolgo senco
Osebnost predsednika Maa je 32 let po njegovi smrti v kitajski umetnosti sicer opazna manj kot nekoč, izginila pa še vedno ni: "nastopa" na primer v satiričnih portretih Šija Šinninga, ki revolucionarja postavlja v zgodovinsko nesmiselne kontekste, na primer ob bok Churchillu, Rooseveltu in Stalinu.

Naslednja sta na vrsti Iran in Irak
Vodja razvoja nove galerije Saatchi Rebecca Wilson opozarja, da razstave niso postavili za kritike, ampak za širšo, nestrokovno javnost, za katero je kitajska umetnost bolj ali manj neznanka. "Naše vodilo je pokazati, kaj se na Kitajskem ustvarja ta hip; radi bi opozorili na ustvarjalce, ki lahko postanejo Damieni Hirsti jutrišnjega dne." Za začetek naslednjega leta načrtujejo razstavo sodobne umetnosti Bližnjega vzhoda.

A. J.