Osrednji španski muzej umetnosti, Prado, bo do 19. aprila razstavljal 76 platen, pa tudi raznih dokumentov in pisem, ki so jih našli v umetnikovem ateljeju, ko je ta leta 1992 pri 82 letih umrl. Kuratorka razstave Manuela Mena se Britanca, ki je bil v umetnosti popolni samouk - nikoli ni obiskoval kakšne likovne šole -, še spominja, saj je redno prihajal v Prado občudovat dela Goye in Velázqueza. "Prosil nas je, naj ga v muzej spustimo ob dnevih, ko je bil zaprt, da je lahko v miru preučeval slike." Anekdota najbrž ni iz trte izvita: zelo pomemben in pogosto izpričan navdih zanj je bil Velazquezov portret papeža Inocenca X.

Razstava, ki je bila najprej na ogled v londonski galeriji Tate, se maja seli še čez lužo, v Metropolitanski muzej umetnosti (New York), a prav v Madridu, v družbi umetnikovih vzornikov, "baconovska" osupljiva mešanica poetičnega in grotesknega, svet krvi, seksa, nasilja, papežev in razpel, najbolj pride do izraza. "Platna sem skušala razpostaviti tako, da govorijo eno z drugim, da kontrasti med njimi pridejo res do izraza. Ob vsej spolnosti in nasilju v njegovih delih je bil Bacon slikar, ki je slikal krhkost človeške narave," opozarja Mena. "Baconovo ime je neločljivo povezano z imeni velikih predhodnikov, kakršni so bili Velázquez, Goya, El Greco in seveda Picasso, zaradi katerega je v sebi našel poslanstvo za slikarstvo," je pristavil direktor muzeja Miguel Zugaza. Madridska postavitev se lahko - v primerjavi z londonsko in newyorško - pohvali s triptihom iz leta 1984, ki jim ga je posodil neki zasebni zbiratelj.

Razpelo kot simbol človekove usode
Francisa Bacona (Dublin, 1909 - Madrid, 1992) so menda nekoč vprašali, zakaj tako rad slika razpela: Ker najbolje ponazorijo človeško trpljenje, je bil njegov odgovor. S svojimi platni se je soočal z najtemnejšimi platmi človeške narave, o čemer nazorno priča osem slik, ki jih je navdahnil Velázquezov papež Inocenc X. Pri Baconu so to le še srhljive blede fantazme, obdane z vijolično ali črno avro. Stalnica njegovega opusa je tudi tematika vojne; prelomljene človeške figure bolj kot le mimogrede spominjajo na Picassovo Guernico. Iz vsega tega kaosa vstaja slikarska poetika, ki pripoveduje (tudi) o minljivosti, odtekanju časa, nostalgiji, smrti in poeziji.

Odtujeno portretiranje
Ustvarjalno pot je Bacon začel z akvareli leta 1926, njegova prva olja na platnu so nastala leta 1929, po letu 1945 pa se je že uveljavil kot vodilno ime povojne umetnosti. Največji del Baconovega slikarskega opusa pomenijo portreti: slikal je na podlagi živih modelov, a pogosto si je pomagal tudi s fotografijami. Njegov pristop je tako pripeljal do številnih neusmiljeno ali celo kruto obravnavanih in z brutalno gorečnostjo zaznamovanih tako avtoportretov kot podob prijateljev in znancev. Kljub tej krutosti in odtujenosti pa te podobe po drugi strani razkrivajo, kako se je slikar portretirancem s svojim delom vse bolj približeval.
Ana Jurc