Če se boste do 20. avgusta mudili v avstrijski prestolnici, si v Judovskem muzeju (na skritem trgcu v judovski četrti, pod katerim so tudi ostanki srednjeveške sinagoge) lahko v dobre pol ure ogledate majhno gostujočo razstavo Amy Winehouse: Ein Familienporträt, za katero je večino razstavnih predmetov prispevala družina leta 2011 tragično umrle pevke, ki bi septembra letos praznovala šele 31. rojstni dan.

Čeprav Družinski portret gosti Judovski muzej, razstava ni posvečena predvsem pevkinemu odnosu do lastne vere oz. izročila (konec koncev se vsaj javno z njo nikoli ni pretirano identificirala). Namesto menor in Tore raje torej pričakujte naslovnice Rolling Stona in ponošene balerinke (no, in pa Kuharico judovske hrane, ki jo je Amy nekoč dobila za rojstni dan od brata.)

Amyjin brat Alex je eklektične kupčke knjig, oblačil, družinskih fotografij in odlomkov šolskih spisov pospremil s preprostimi komentarji, ki precej jasno pričajo o namenu celotne postavitve: pokazati, da Amy Winehouse ni bila zgolj zapita, tragično iztirjena zvezda, na kateri so se pasli tabloidi in ki se je zlomila pod bremenom lastne slave in odvisnosti, ampak tudi sestra, hči, dijakinja in šele nato pevka, ki je v tistih prvih letih slave navdušeno spravljala zapestnice z vseh festivalov, na katere so jo povabili.

Celotna postavitev zelo močno igra na čustveno komponento tesnih družinskih vezi in večinoma ne zbuja vtisa eksploatacije mrtve zvezde, katere osebni predmeti se s smrtjo lastnice samodejno prelevijo v relikvije. Morda najbolj pretresljiv eksponat je kovček starih družinskih fotografij, po katerem je Amy rada brskala in ki si jih je prisvojila od različnih sorodnikov: le nekaj dni pred smrtjo je svojega očeta Mitcha povabila, naj jih pride k njej gledat. Takrat jo je tudi zadnjič videl.

Zgovorna glasbena zbirka
Ena od rdečih niti razstave so pevkine skladovnice cedejev, vinilk in knjig, ki jih je, če gre verjeti Alexovim opisom, prav tako najraje "kradla" drugim družinskim članom; v njenem kovčku albumov so zastopani tako Ray Charles, Miles Davis in Quincy Jones kot tudi The Velvet Underground, Beck, Carole King in Ella Fitzgerald; ne manjkata niti DJ Jazzy Jeff & The Fresh Prince s svojim ploščkom hiphopa. (V ozadju razstave se tako vrti glasba Amyjinih vzornikov, in ne njena lastna). Nad kovčkom kraljuje res precej kičasta, okovana kitara, ki je menda razglašena kot hudič in "morda najslabši inštrument, kar jih je bilo kdaj narejenih", a je bila kljub temu Amyjino najljubše glasbilo, na katerem je nastala cela vrsta pesmi.

"Rečeno mi je bilo, da imam lep glas ..."
Z razstave so pazljivo izrezane vse reference na Amyjino kaotično življenje: po obisku muzeja ne bi nikoli izvedeli za njene neštete izlete v centre za odvajanje, za alkohol, droge, bulimijo in burno ljubezensko življenje (kakšen Blake Fielder-Civil neki?) Namesto tega so v ospredju utrinki iz šolskega življenja, ki spomnijo, kako zelo kratko je bilo v resnici pevkino življenje. "Rečeno mi je bilo, da imam lep glas, in najbrž je za to "kriv" moj oči", v svoji otroško zaobljeni pisavi piše Amy v eseju, s katerim se je potegovala za mesto v gledališki šoli Sylvie Young. "Čeprav bi v nasprotju s svojim očetom rada kaj naredila s to nadarjenostjo, s katero sem bila 'blagoslovljena'. Oči je zadovoljen že, če na glas prepeva v svoji pisarni in prodaja okna. (...) Lahko bi rekla, da so moja šolska spričevala in poročila natrpana z opazkami, kot je "lahko bi se bolj potrudila" in "ne izpolnjuje vsega svojega potenciala"." V istem spisu najdemo tudi tisti, danes že slavni citat. "Rada bi samo, da bi ljudje slišali moj glas in ... za pet minut pozabili na svoje težave."

Intelektualka na skrivaj
Če se razstava zelo močno trudi pokazati, da Amy kljub svojemu imidžu pin-up dekleta ni bila topoumna bimbeta - v vsakem prostem trenutku naj bi reševala sudokuje, pred ljudmi pa "skrivala" to, da bere Dostojevskega - pa samo od sebe na dan sili nekaj drugega: hrepenenje po otroški nedolžnosti, o katerem pričajo kravata od šolske uniforme, ki jo je vestno hranila, trapasti magnetki na hladilniku in prej omenjen kovček fotografij, ki ga je vlačila za seboj.

Dizajnerske obleke, ki jih je nosila na odru in ki imajo prav tako svojo vitrino na razstavi, se zdijo kot utrinek iz drugega sveta. Je pa modra obleka Luelle Bartley, ki jo je Amy nosila na nastopu na Glastonburyju leta 2008, zelo nazoren prikaz tega, kako neverjetno drobna je bila čez pas. Podobno znan prizor so miniaturne kratke hlače, bela spodnja majica in seveda siva oblekica, ovekovečena v videospotu za The Tears Dry On Their Own. Rahlo neprijetno in voajersko je strmeti v še vedno moderno garderobo dekleta, ki je mrtvo že tri leta.

Razstava Amy Winehouse gotovo ne ponuja popolne, zaokrožene ali čisto iskrene slike o svoji protagonistki - in tudi ne ponuja razlage, kako je mala deklica z goro črnih las dvajset let pozneje izgubila boj s svojimi demoni. A kdo bi družini lahko zameril, da skuša svoje izročilo ločiti od javne podobe katatonične, nekoherentne, opotekajoče se razvaline, ki se je pevke držala v njenih zadnjih letih? Kdo bi jih krivil, da se raje spominjajo angelske, "majhne judovske punce iz severnega Londona z ogromnim talentom"? Tragedije njene izgube to ne zmanjša, najbrž pa bi vseeno bilo smiselno, če bi kdo skušal najti skupni imenovalec, most med tema dvema polarno nasprotnima portretoma.