Skoraj vsi, ki smo kdaj koli kupovali Unicefove božične voščilnice, se spomnimo prizorov drsalcev na zaledenelih kanalih in ljubkih lesenih hišic, prekritih s snegom. Gre za slike, ki so jih pred več stoletji naslikali flamski mojstri, slikarji, ki so se zimski krajini posvetili bolj kot slikarji v kateri koli drugi evropski deželi. Preden se posvetimo tem krajinam, pa je potreben pogled v še malo bolj oddaljeno preteklost, v čas, ko se je začelo razvijati flamsko krajinarstvo.
Razvoj krajine po letu 1520
V deželi Flamski se je krajinsko slikarstvo začelo razvijati okoli leta 1520 in že tedaj je ta slikarska zvrst veljala za flamsko posebnost. Flamski krajinarji so hitro zasloveli po Evropi, plemstvo in drugi mogotci pa so jih vabili k sebi in pri njih naročali krajine, s katerimi so krasili svoja razkošna domovanja. Krajinarstvo se je še posebej razcvetelo okoli leta 1600 v obeh flamskih kulturnih centrih, v Antwerpnu in Bruslju, ta razvoj pa je pripeljal do tega, da so na Flamskem začeli celo natančno razlikovati podzvrsti krajinarstva. Nekateri slikarji so se tako celo specializirali za prizore gozdnatih pokrajin, za slike gora, vaške prizore ... Kakovostno je flamsko krajinarstvo vrh doseglo s Petrom Brueghlom starejšim, pomembni krajinarji 16. in 17, stoletja pa so bili tudi Jan van Amstel, Cornelis Massys, Lucas Gassel, Herri met de Bles in nekateri drugi.
Razvoj tega krajinarstva, za katerega je bila značilna izrazito realistična poteza, značilna za prizemljenega in racionalnega človeka, kakršnega porodita humanizem in protestantska etika, se sklene z ustvarjalnostjo P. P. Rubensa. Odlični barokist je bil seveda tudi odličen krajinar, vendar pa njegova krajina, pogosto oblita s skrivnostno, skoraj nebeško svetlobo, že meji na fantastično in je izraz drugega pogleda na svet, kot je bil tisti, ki je zaznamoval flamsko slikarstvo v času hitrega razvoja današnjih nizozemskih in belgijskih dežel, oziroma v času, ki je postavil temelje razcveta flamskih dežel v tako imenovani nizozemski zlati dobi (Gouden Eeuw).
Odlične krajine Mutca iz Kampna
Ko govorimo o flamski zimski krajini, ne moremo mimo slikarja Hendricka Avercampa (1585-1634). Bil je gluh in nem - klicali so ga tudi Stomme van Kampen (Mutec iz Kampna) -, vendar pa danes velja za najbolj slavnega slikarja zimske krajine. Še zlasti slovijo njegove upodobitve množic ljudi, ki drsajo po zamrznjenih kanalih, torej upodobitve prizorov, ki so bili priljubljeni tudi pri Petru Brueghlu starejšemu in mlajšemu, Gillisu Mostaertu in Sébastienu Vrancku. To slikarstvo ni zanimivo le kot posebno poglavje v zgodovini likovne umetnosti, ampak tudi kot naracija o vsakodnevnem življenju običajnih Flamcev 16. stoletja.
Polona Balantič
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje