A prav na Kitajskem sta Marina Abramović in Frank Uwe Leisippen - Ulay (1943–2020) izvedla eno svojih najslavnejših del, naslovljeno The Lovers.

Nekdanji par se je konec 80. let preteklega stoletja razšel na način, da je vsak svojo pot začel na drugem koncu Kitajskega zidu, in ko sta se po treh mesecih srečala na sredini, sta se objela in tako končala svoje razmerje. Umetnica se bo zdaj v Šanghaju predstavila v Muzeju moderne umetnosti z razstavo Preoblikovanje energije, na kateri je na ogled več kot 1000 fotografij tega performansa.

Muzeji 20 let vabili, vlada 20 let zavračala
"Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev," je povedala za Guardian.

Poleg omenjenih fotografij bo razstava oz. performans izhajal iz interakcije javnosti z materialom, ki ga je našla med pohodom ob Kitajskem zidu. Gre za "prehodne predmete. Ne skulpture – pravzaprav gre za predmete. Vse to je neposredno povezano z mojo metodo Abramović, ki sem jo razvila, s katero lahko s ponavljajočim se delom spremeniš svojo zavest."

7-minutna refleksija konflikta in miru
To poletje je 77-letna umetnica na glasbenem festivalu Glastonbury na enem izmed odrov stopila pred občinstvo med dvema glasbenima nastopoma. Cilj njenega nastopa je bil, da občinstvo obmolkne za sedem minut – kar ji je tudi uspelo. Nastop je bil zasnovan kot "javna intervencija", kot refleksija konflikta in miru.

Sorodna novica Marina Abramović je za sedem minut utišala bučni festival Glastonbury

''Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!'' je še dodala za Guardian.

"Babica" umetnosti performansa
V Beogradu rojena umetnica, ki velja tako rekoč za babico umetnosti performansa, živi in dela v New Yorku. Od leta 1965 je študirala na beograjski Akademiji likovnih umetnosti, podiplomski študij je nadaljevala na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti. Od leta 1968 je objavljala besedila in risbe, od leta 1973 pa izvaja performanse.

Pomembno obdobje njenega ustvarjanja je bilo prav 12-letno sodelovanje z Ulayem. V zadnjih letih njegovega življenja je njuno sodelovanje postalo tudi predmet sodne bitke, saj je umetnica kršila sporazum glede njunega skupnega dela. Sodišče na Nizozemskem je pritrdilo Ulayu in tako mu je morala plačati četrt milijona evrov za njegov umetniški prispevek.