Razstava, ki jo je Šušnik naslovil Kvazimodo (1971–2017) in s tem metaforičnim naslovom samoironično opredelil svoje štiriinštiridesetletno javno umetniško delovanje, je zastavljena nekoliko drugače. Zaradi velikosti formatov so namreč izpustili nekatera umetnikova ključna in dobro znana dela, v ospredje pa postavili manj znane, nekatere celo prvič videne slike iz zasebnih zbirk.

Šušnik je bil od samega začetka dosledno zavezan ideji svobode, drzno vstopal v polje sodobne likovne umetnosti in vzpostavljal lastne konceptualne mehanizme odslikavanja problematizirane tematike. Uveljavil se je kot scenograf slovenskega avantgardnega gledališča, strokovna javnost pa ga je opazila zelo zgodaj. Njegovo delo je tako dobilo mesto na domala vseh pomembnejših pregledih sodobne slovenske in nekdanje jugoslovanske umetnosti ter tudi v nacionalne zbirke. Med temi velja med drugim omeniti retrospektivni prerez Šušnikovega dela v Moderni galeriji Ljubljana in sodelovanje na Bienalu v Sao Paulu.

Leta 1948 v Ljubljani rojeni umetnik je mladost preživel v Londonu (1956—1965) in New Yorku (1965—1968). Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1979 končal tudi specialko za slikarstvo pri profesorjih Andreju Jemcu in Jožetu Ciuhi.

Kot Fullbrightov štipendist je v letih 1979 in 1980 študiral na Pratt Institute v New Yorku, od leta 1996 pa je docent na oddelku za oblikovanje na ljubljanski akademiji. Tega leta je imel tudi obsežno pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani. Leta 2004 je pridobil naziv rednega profesorja za risanje in slikanje. Svoje delo je predstavljal na več kot 60 samostojnih in več kot 170 skupinskih razstav. Slikar je med drugim leta 1977 prejel študentsko Prešernovo nagrado, v zrelih letih delovanja pa še Župančičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in nazadnje leta 2013 še z Jakopičevo nagrado za življenjsko delo.

Po razstavi Tugo Šušnik. Kvazimodo 2 bo v soboto, 3. februarja, ob 10.00 popeljal sam umetnik, postavitev pa lahko ujamete do 12. marca.