Boris Beja, eden vidnejših predstavnikov mlajšega likovnega rodu pri nas, v projektu Paradiž /Paradise nadaljuje z raziskovanjem vsakdanjega življenja, ki ga posreduje skozi osebne izkušnje in intimna občutja aktualnih družbenih pojavov. Tudi umetniška dela Paradiža so plod izredno osebne zgodbe, konkretno umetnikovega veselja do obdelovanja zemlje. Beja tudi tokrat posega po najrazličnejših medijih, ki jih postavlja v skupen dialog, in tako z nizom fotografij, digitalnih odtisov, risb, objektov in prostorske instalacije ustvarja svoj lastni paradiž, intimni raj, v katerega se zateka.

Nazaj k naravi
Razmeroma lahko(za)mišljena potreba po pridelovanju "svoje" zelenjave se je z usklajenim kultiviranjem različnih vrst vrtnin sčasoma približala domala meditativnim hortikulturnim seansam. Te odsevajo nekakšno eskapistično nujnost po "begu", umiku od vsakdanjega okolja nazaj k naravi, kjer je mogoče aktivno preživeti konec tedna, piše umetnik ob razstavi.

V središču njegovega vrtnega raja je paradižnik, ki je v te kraje prišel na začetku 16. stoletja, in sčasoma - kljub prvotnemu prepričanju Evropejcev, da gre za strupen sadež, zaradi česar so ga gojili le kot okrasno rastlino - postal del vsakdanjega jedilnika.

Umetnikovo utopično vztrajanje v lastnem paradižu
Prav poreklo hrane in način njenega pridobivanja je nekaj, kar se v času preizobilja pogosto izgubi. Preprosto kupimo in zaužijemo. Kot pravi umetnik, je glavni cilj njegovega eksperimentiranja s pridelavo vrtnin, da bi se prehranjeval zdravo, s hrano, katere pridelava ne vključuje gnojenja z umetnimi snovmi ali škropljenja s pesticidi. "Kot umetnik želim v prvi vrsti živeti samooskrbno, fizično delo opravljam sam in pri tem prisegam na gospodarno rabo vodnih virov. Redna vožnja do vrta zunaj Ljubljane je tudi svojevrsten strošek, ne pa tudi resnični napor, zato v tem prizadevanju 'utopično' vztrajam," pravi Beja.

Rekonstrukcija vrta
Fotodokumentirani cvetoči sadež se z virtualno intervencijo linij izriše v abstraktni novi podobi. Ob podobi rastline iz zimskega vrta so del niza tudi risbe, ki kažejo skicirano konstrukcijo zimskega vrta, kot ga je avtor zasnoval s pomočjo očeta Antona Beja. Objekt je avtor ponovil v prostorih galerije, kjer lahko obiskovalec vstopi v ponovitev "paradiža", ki sicer stoji na obrobju krajinskega parka Kum - Dobovec.

Podobno kot osvajalce neznanih ozemelj ali vizionarje boljših družbenih ureditev preteklih stoletij tudi sodobnega človeka vodi razmislek o širitvi meja spoznanega – pri čemer pa je mogoče občutiti tudi posledice tega stremljenja. "Nekateri paradoksi pa so novi: čistost tradicije (poljedelstvo) in trženje nadomestkov (gensko spremenjene vrste) si nasprotujeta že na ideološki ravni, medtem ko se zdi demografska politika odprtih vrat (kulturnosociološka izmenjava) utopična, saj se zmeraj znova spopada z nerazumevanjem in nasprotovanji ljudi."

Umetniška avtonomija kot strateška dejavnost
Obenem raziskuje Paradiž umetniško avtonomijo kot strateško dejavnost, ki v ospredje postavi rastlino – paradižnik, to pridobitev davne kolonialne preteklosti. Do danes se je družbeni ustroj sveta spremenil do te mere, da tudi umetnost spoznava, da je bila človeška moč zgolj utopija, ki se ji bo nujno odreči. Ves čas je nad njo namreč silovita moč narave.

Kjer realnost prehaja v mit
Kot je ob razstavi zapisala kustosinja Mojca Grmek, je umetnik Vrt zasadil "iz različnih razlogov; med njimi je na prvem mestu samooskrba z ekološko in gospodarno pridelano hrano, ob tem pa mu vrt nudi tudi možnost pobega iz vsakdanjega urbanega okolja nazaj k naravi – je kot nekakšen prvotni mitični življenjski prostor, paradiž v malem, kjer je mogoče skozi odnos z zemljo, soncem, vodo, rastlinami in živalmi vedno znova podoživljati izgubljeno celost. Vrt je tako prostor, kjer realnost prehaja v mit (in obratno), ta preplet pa simbolizira ena od najbolj priljubljenih rastlin pri vrtnarjih – paradižnik".

Razstavo Borisa Beje bodo v Galeriji Hiše kulture v Pivki odprli danes, na ogled pa bo do 16. februarja.