Nova razstava Picassovega muzeja v Málagi, Viñetas en el frente (Stripi na fronti), je odkrito politično opredeljena: v ospredju so republikanski posterji in oglasi, ki jih je Picasso ustvaril med državljansko vojno, spremljajo pa jih še druga protinacistično obarvana dela umetnikov, kakršna sta George Grosz in John Heartfield. Zvezdniški eksponat razstave sta Picassovi grafiki Sueño y mentira de Franco (Francove sanje in laži), s katerima je dal slikar na duhovit, a obenem šokanten in večkrat seksualno ekspliciten način in v obliki stripa duška svojemu sovraštvu do diktatorja. Par je leta 1937 nastal kot odziv na vojaško vstajo leto pred tem in posebej za to, da bi z njo pomagali zbirati finančna sredstva za republikanski odpor.

A kaj, ko je razstava neskončno razkačila premožno Picassovo dedinjo in snaho Christine Ruiz-Picasso, ki je obenem direktorica njegove fundacije. Prepričana je, da je muzej razstavo zastavil kot "politični oportunizem" in da gre za izkoriščanje slikarjevega imena; med drugim je zahtevala razrešitev muzejskega direktorja Joséja Lebrera, priljubljene osebnosti v španskih kulturnih krogih, ki je kot kustos "zagrešil" že več kritiško hvaljenih in odmevnih razstav.

Umetniki, galerije in vse mogoče umetniške institucije so šle v zrak: na Facebooku so ustanavljali skupine v podporo Lebreru, po spletu so zaokrožile peticije, lokalni časopis Sur pa je Ruiz-Picassovo napadel, češ da Picassov muzej obravnava kot svojo osebno lastnino, pa čeprav je bil ustanovljen s pomočjo javnih sredstev. (Svet muzeja je medtem že sporočil, da direktorja ne nameravajo zamenjati.)

Samo, da se govori
Afere ne gre podcenjevati, kajti umetnost je za Španijo precej pomembna turistična panoga, Málaga pa se že dalj časa skuša otresti slovesa zaspanega letovišča za bogataše, ki ga vsi drugi obiščejo le zaradi letališča in mimogrede na poti v Granado, Cordobo in druga andaluzijska mesta. Morda se ne more kosati z Madridom ali Barcelono, ampak Málaga je, kar se umetnosti tiče, gotovo vodilno središče na jugu Iberskega polotoka. Morda je pa ravno v tem kleč, je pred dnevi namignil kolumnist Andrew Birch. Saj veste - slaba reklama ne obstaja in zaradi škandala se bo na razstavo gotovo potrudil še kdo, ki se sicer ne bi. Morda je imela Christine prav to v mislih?