Gre za plakate v lasti grafičnega oblikovalca iz New Yorka Mirka Ilića, ki so jih Nemci leta 1941 ob okupaciji razstavili v Beogradu, da bi spodbudili sovraštvo Srbov do Judov.

Celotna razstava Antimasonski plakati zajema 17 originalov in 3 replike na dimenzije obstoječih, narejenih na osnovi fotografij plakatov iz originalne postavitve leta 1941. Razstava je bila po več kot štirih desetletjih leta 2013 prvič postavljena v Zagrebu v sklopu tamkajšnjega Festivala strpnosti, v Tuzli in v spominski galeriji 11/07/95 v Sarajevu, posvečeni Srebrenici ter lani tudi v Beogradu in Trstu. Ljubljanska razstava bo na ogled vse do 15. februarja.

Potem ko so Nemci do konca aprila leta 1941 zasedli večino tedanje Jugoslavije, je bil po srbski vstaji za vodjo marionetne vlade v Beogradu imenovan general in nekdanji načelnik Jugoslovanske kraljeve vojske Milan Nedić. Pod njegovim patronatom so takrat odprli veliko razstavo "Velika anti-masonska izložba", kar je bil tedaj sinonim za antiseminitizem. Sovraštvo do Judov se je tako še bolj razplamtelo. Sporočilo razstave je bilo jasno: pred nami je judovska zarota (v spregi z boljševizmom) o svetovni prevladi. Ob razstavi je bila stiskana tudi izredno velika količina propagandnega gradiva: več kot 200.000 različnih brošur, 60.000 plakatov, 100.000 letakov, 108.000 izvodov devetih različnih vrst ilustriranih kuvert, 176 filmskih odlomkov, 4 poštne znamke … Razstavo, ki je sporočala tudi to, da so Judje sovražniki srbskega naroda, so finančno podprli Nemci.

Judovstvo, prikazovano na stereotipen, ortodoksen način, se je predstavljalo kot izvor svetovnega zla. Zato ga je treba uničiti. Še več, plakati so zagovarjali poniževanje in nasilno zasužnjevanje Judov. Prav poseben pomen imajo plakati, ki so prikazovali tako imenovano judovsko dominacijo nad ameriškim novinarstvom in financami, še posebej nadzor nad New York Timesom. Ta ustaljeni način antisemitske propagande je Jude prikazoval istočasno kot kapitaliste in komuniste - kot sionsko silo, ki obvlada vse vidike evropske in svetovne ekonomije. Plakate so ustvarili v nemškem propagandnem ateljeju v Berlinu.

Sovraštvo ne pozna meja. In zgodovina je marsikdaj slaba učiteljica. To je s svojim multimedijskim predavanjem z naslovom Simboli sovraštva skušal dokazati avtor razstave Mirko Ilić. Ob robu razstave je govoril o neofašistični ikonografiji, ki je vseprisotna na področju, na katerem živimo. Tema predavanja je bila regionalni in tudi lokalni odnos do problema utiševanja javnosti, zanikanja in negiranja pri opažanju in zaznavanju simbolov in sovražnega govora neonacističnih skupin, kamor sodijo tako navijaške skupine in tudi vse tiste skupine, ki jih je na primer v svojem dokumentarcu razkril novinar Erik Valenčič. In kakšen je bil ob tem odziv javnosti? In še pomembneje - kakšen je bil ob tem odziv politike? Da ne govorimo o tem, kakšen je bil odziv posameznih političnih strank!

Ob razstavi se kar sama ponuja primerjava z današnjim trenutkom: nekatere ideje nikoli ne umrejo, sovraštvo in predsodki so še vedno živi. Zato je potrebno konstantno ozaveščanje generacij o zločinih, ki so se dogajali v preteklosti, da bi lepše živeli skupno prihodnost. Ilić je pred tem predaval že tudi v drugih krajih nekdanje Jugoslavije. Samo za ilustracijo; v Tuzli so se po nalogu tamkajšnjega policijskega vodstva predavanja obvezno morali udeležiti vsi mladi policisti, v Zagrebu pa so v prvih vrstah sedeli mladi igralci nogometnega kluba Dinamo.

Ljubljanskega predavanja v dvorani Bernarda Maria Koltesa so se udeležili žal samo tisti, ki so že tako in tako ozaveščeni!