Francoski impresionist, ki se je v Vetheuil preselil z bolehno ženo Camille in otrokoma, se je tedaj soočal s finančnimi težavami. Po selitvi med zelenje predmestja je sledilo eno najbolj plodovitih obdobij v njegovem življenju. Samo v treh letih je ustvaril skoraj 300 slik, neizčrpen vir navdiha pa našel prav v vrtu.

Dve izmed štirih znanih upodobitev tega bujnega poletnega prizora z visokimi sončnicami sta tako prvič po vseh teh letih skupaj razstavljeni v Narodni umetnostni galeriji v Washingtonu, kjer bosta na ogled do 8. avgusta. Prvo delo, slika večjega formata, je iz washingtonske zbirke, druga pa iz Muzeja Norton Simon v Pasadeni v Kaliforniji. Obe sta nastali leta 1881.

"Gre za prelomnico v njegovi karieri in njegovih prizadevanjih, ko se je začel bolj obračati h krajini, bolj so ga začeli zanimati atmosferski učinki," razlaga kustosinja za francosko slikarstvo 19. stoletja v washingtonski galeriji Kimberly Jones.

Postavitev, ki odpira nov pogled na sliki
Za sliko, ki jo sicer hranijo v Muzeju Norton Simon, menijo, da je Monetu služila kot model za sliko v washingtonski galeriji, saj je naslikana bolj okorno. Po besedah kustosinje iz muzeja Emily Talbot skupna postavitev slik spodbuja k preizpraševanju vsega, kar je bilo doslej znanega o teh dveh umetninah.

Na tistih delih slike iz Muzeja Norton Simon, kjer je Monet bolj pastozno nanesel zeleno barvo, da bi tako bolje prišlo do izraza modro nebo, je na sliki iz washingtonske galerije mogoče videti menjavo tanjših in debelejših nanosov barve ter ponekod celo platno. Znamenite serije, kot sta katedrala v Rouenu in lokvanji, v katerih je motiv študiral v različnih delih dneva oziroma drugačni svetlobi, je začel slikati šele deset let pozneje, se pravi okoli leta 1890.

V migetajoči svetlobi ujet trenutek
Monet se je rodil leta 1840 v Parizu, mladost pa preživel v pristaniškem mestu Le Havre, kjer se je učil risanja. Da bo življenje posvetil slikanju, se je odločil pri 19 letih. Po letu 1860 se je v Parizu družil z Manetom, Pissarojem, Renoirom in Sisleyjem. Od leta 1862 je študiral pri Charlesu Gleyru.

Danes ga umetnostna zgodovina uvršča med najpomembnejše impresionistične slikarje, likovne revolucionarje 19. stoletja. Vse pogosteje je ustvarjal v naravi po načelih plenerizma, najprej razmeroma realistične pejsaže in prizore iz meščanskega življenja, pozneje je z igro barv in svetlobe povsem svobodno interpretiral motiv kot subjektivno likovno podobo trenutka.