Begić vsa življenjska in likovna spoznanja pretvarja v materijo z občutkom za monumentalno in življenjsko, je zapisala kustosinja Jadranka Plut. Prepričljivo motrenje in kiparsko občutenje izlije v zunanjo postavitev, ki tako zrcali globlja vprašanja človeške bitnosti, vprašanje katere naveže na citat Martina Heideggerja: "Bit je tisto najbližje, a bližina je človeku najdlje." Naloga umetnosti naj bi bila prav "napraviti oddaljenost za bližino", "odsotnost pretvoriti v prisotnost na način, da se prisotnost nikdar ne razkrije v svoji dokončnosti".
Njegove kiparske postavitve delujejo kot sakralni svetovi iz onstranstva. Postavitev je "nekakšna skrepenela gmota naplavina kot strdek-zgošča, kot preostanek drugega, minulega sveta, realnega sveta, ki je izginil, to se pravi fizičnega, telesnega sveta, ki se prav zdaj spreminja v duhovno, metafizično vesolje, ki lebdi, v neminljivosti trajanja, v večnostni privid, ki zdaj, pred nami vstaja, v bivanje, v nebitje brezčasnega prostora, po neki končni in dokončni kataklizmi," je zapisal Andrej Medved v tekstu Ohraniti Sanje.
"Epopeja bitja in epoha človeške eksistence"
Medved Begovićevo postavitev ocenjuje "kot pravo arheologijo - najdbo in iznajdbo, dokončnost neke forme, ki spremlja in spreminja naše bivanje v tostranstvu prehodu v onostranstvo". Ostanki Begovićeve nevidne zgradbe in prostora po Medvedovem mnenju v slovenski likovni umetnosti nimajo vzporednic.
Kot še dodaja, je Begićevo delo "zbranost vseh kiparjevih spoznanj in likovnega znanja, je epopeja bitja, epoha človeške eksistence, umetnostni presežek", je o Begovićevem ustvarjanju zapisal likovni kritik Andrej Medved.
Prostor kot del celote
Kiparsko občutenje pri Mirsadu Begiću je premišljeno tudi v postavitvi in odnosu do prostora. S tem namreč umetnik gradi premišljen odnos in postavitev prilagaja specifičnosti prostora, ki ga vključi kot integralni del oblikovalnega in akcijskega prijema. Zato v delovni proces vključuje tudi študije prostora in snovi, ki jih poveže v skupno kiparsko formo, da lahko v prostoru zaživi kot celota, kot zgodba za vse, je zapisala kustosinja.
Mirsad Begić se je rodil leta 1953 v Glamoču v BiH-u. Leta 1974 je končal srednjo umetniško šolo v Sarajevu in se vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost. Diplomiral je na kiparskem oddelku in končal še kiparsko specialko. Izpopolnjeval se je tudi v Londonu. Od leta 1983 živi in ustvarja v Ljubljani.
Njegova dela so v galerijskih zbirkah Moderne galerije Ljubljana, Galerije Murska Sobota, Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, Miklove hiše Ribnica, v Tuzli, Pančevu, Somborju, Kikindi, Sarajevu, v japonskem Kobeju ter v številnih zasebnih zbirkah.
Razstavo na Ljubljanskem gradu pripravljajo v sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana, na ogled pa bo do 14. aprila.