Razstava, ki jo v Narodni galeriji odpirajo 4. oktobra ob 19. uri, bo na ogled do 11. februarja.

Ivan Zajec skupaj z Alojzom Ganglom, Josipom Urbanijo, Alojzijem Repičem, Svetoslavom Peruzzijem in Franom Bernekerjem sodi v prvo generacijo zgodnjemodernih slovenskih kiparjev, ki so "konec 19. stoletja na Dunaju svojo domovino postavili na evropski umetnostni zemljevid," so zapisali v Narodni galeriji.

Njegov obsežen kiparski opus – z izjemo Prešernovega spomenika – vse doslej še ni bil deležen temeljitega preučevanja. Med Zajčevimi deli so javni spomeniki, nagrobna, cerkvena in arhitekturna plastika ter portretni, alegorični in žanrski motivi. Zapisan je bil akademsko realističnemu in historističnemu slogu, v posameznih stvaritvah je mogoče zaznati tudi prvine secesije.

Sin prvega slovenskega akademsko šolanega kiparja
Ivana Zajca (1869, Ljubljana) je za kiparstvo navdušil že njegov oče, prvi slovenski akademsko šolani kipar Franc Ksaver Zajec. V očetovi delavnici je pridobil prvo kiparsko izobrazbo, premožna sorodnica Josipina Hočevar pa mu je omogočila študij na akademiji na Dunaju. Nekaj časa je živel tudi v Münchnu, kjer je med drugim spoznal slikarja Antona Ažbeta. Nato se je izobraževal še na zasebni likovni akademiji v Parizu. Dobro šolanje mu je zagotovilo zanesljivo tehnološko in obrtniško znanje, ki se kaže v obdelavi detajlov in v spretni manipulaciji različnih materialov, so zapisali v Narodni galeriji.

Leta 1895 je ljubljanski potres odprl možnosti za številna nova naročila arhitekturne, cerkvene in spomeniške plastike. Zajec je iz domovine prejemal naročila za samostojna dela po akademiji.

Prešernov spomenik deležen predvsem negativnih kritik
Prešernov spomenik nedvomno predstavlja prelomnico v njegovem življenju in delu. Odbor za postavitev spomenika je 1. julija leta 1899 razpisal natečaj za najboljši predlog zanj. Med šestimi kiparji je bil izbran Zajec, ki je poslal dva modela spomenika. O kiparjevi nadaljnji usodi je novinar in urednik Janez Kajzer zapisal: "Srečnež se ni zavedal, kako težavnega dela se je lotil, v kakšne duševne stiske bo zabredel, kako bo poveličan in kako ga bodo trgali."

Od zasnove do končne izvedbe je minilo šest let, saj je moral delo večkrat spremeniti. Končna podoba spomenika je takoj po postavitvi postala osrednja tema političnih nasprotovanj in obračunavanj. Negativne kritike, ki so prevladovale, so močno vplivale nanj, in to je bil najtežji čas v njegovem življenju, o katerem ni hotel govoriti niti pri svojih 70 letih.

Poleg Ljubljane, Dunaja, Münchna in Pariza je živel in ustvarjal tudi v New Yorku, Trstu, Dubrovniku, Londonu in Rimu, od koder je bil med prvo svetovno vojno kot avstrijski državljan interniran na Sardinijo. Po vrnitvi v domovino leta 1919 se je dokončno ustalil v prestolnici.

Množična meščanska naročila
Ves čas je bil izjemno delaven, predano je ustvarjal vse do konca življenja. Sodeloval je na več skupinskih in preglednih razstavah, njegove stvaritve so bile uvrščeni v vse stalne postavitve zbirke Narodne galerije. Njegovo kiparstvo, oprto na oblikovni akademizem, so cenili meščani, ki so pri njem množično naročali portrete, nagrobno in arhitekturno plastiko. Priznanje je doživel po drugi svetovni vojni in leta 1950 kot prvi kipar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 1949, ob njegovi 80-letnici, so mu v Narodni galeriji pripravili monografsko razstavo. Umrl je leta 1952 v Ljubljani.

Na razstavi je na ogled 70 Zajčevih del v marmorju, bronu, mavcu in glini, predstavljeni so tudi arhivski biografski izpisi in podatki o njegovem šolanju, življenju in delu. Razstavo spremlja tudi katalog, v katerem Mateja Breščak poleg razstavljenih in evidentiranih del podrobno predstavlja umetnikovo življenje in delo. Ob razstavi bo še tečaj kiparjenja, ki bo potekal ob sobotah, od 7. oktobra do 18. novembra. Igor Grdina pa bo 11. januarja 2024 predaval o zgodbi Prešernovega spomenika.