Usoda pa je Josipini namenila precej daljšo življenjsko zgodbo, saj je moža, ki se ga je rada spominjala v svojih nadaljnjih dobrodelnih akcijah, preživela za petidvajset plodnih let.
Vdova je namreč večinsko premoženje, ki ji ga je zapustil pokojnik, smotrno porabljala in celo plemenitila, saj se je leta 1887 odločila za nakup graščine in rudnika v Mirni, o čemer so s kratko vestjo poročali tudi v časniku Dolenjske novice. S tem pa se njene investicije v velike gradbene, dobrodelne in kulturne projekte še zdaleč niso zaključile.
Kako so ustanovili župnijo Krško
V notici, ki je opisovala veličasten pogreb kranjskega veljaka in bogataša Martina Hočevarja, so 1. maja 1886 Dolenjske novice objavile tudi domnevo, da bo novi dom pokojnika le začasne narave, saj naj bi se mu "pozneje /…/ menda nova kapelica sezidala". Informacija se je izkazala za pravilno, saj je Josipina omenjeno kapelico, ki jo poznamo pod imenom Hočevarjev mavzolej, dala na takratnem mestnem pokopališču postaviti kmalu po moževi smrti, ob tem pa je bila na mestu dotrajane cerkve sv. Florjana zgrajena tudi pokopališka cerkev sv. Križa, ki danes služi posvetnemu namenu in nosi ime Dvorana v parku.
Hočevarjev mavzolej je danes v Mestnem parku, ki je včasih služil kot mestno pokopališče. Njegova gradnja je bila večkrat prekinjena, končan pa je bil leta 1890. Takrat so vanj prenesli posmrtne ostanke Martina Hočevarja, poleg njega pa so leta 1911 položili tudi Josipino. Kdo si je zamislil podobo mavzoleja ni znano, zgradila pa jo je "ljubljanska tvrdka Feliks Toman", ki je med drugim postavila mavzolej grofa Antona Aleksandra Auersperga, znanega tudi pod psevdonimom Anastasius Grün.
V času gradnje družinskega mavzoleja pa Josipina ni počivala. Poleg stalne skrbi za krško šolsko mladino se je aktivno zavzela tudi za to, da Krško ne bi več spadalo pod leskovško župnijo, temveč pod svojo lastno faro. Krčani so si namreč že dolgo prizadevali za ta podvig, dunajska vlada pa je njihovo prošnjo zavračala z izgovorom pomanjkanja finančnih sredstev za vzdrževanje nove župnije.
V pomoč jim ni bil niti grof Auersperg s Šrajbarskega Turna, ki je bil sam pokrovitelj leskovške župnije. Argument, s katerim se je boril proti novi cerkvenoupravni ureditvi, je bil bivanjske narave. Trdil je namreč, da v cerkveni hiši v Krškem, kjer je stanoval leskovški župnik, ni dovolj prostora za dva duhovnika. Ko so meščani Krškega leta 1888 znova odprli vprašanje ustanovitve krške župnije, je bila vlada znova proti, vse dokler meščani na ljubljansko škofijo niso sporočili, da so našli podpornico za ustanovitev Župnije Krško. Josipina se je za ta namen odločila darovati 20.000 forintov [to bi danes znašalo približno 280.000 evrov, op. a.], pod pogojem, da doživi ustanovitev v naslednjih petih letih. Finančna spodbuda je projektu dala znaten zalet. Vlada je končno privolila v to, da svoje mnenje izrazijo tudi prebivalci krškega vikariata, ki so ustanovitev lastne župnije večinsko podprli. Po zaključenih pogajanjih med škofijo in vlado so Krčani leta 1894 vendarle dobili svojo župnijo, za prvega župnika krške fare pa je bil imenovan dotedanji vikar Ivan Knavs.
Omenili smo, da je Josipina za namen ustanovitve krške župnije darovala 20.000 forintov. Morda se vam je oko ustavilo na imenu denarne valute, saj smo v prejšnjih dveh delih finančne zneske navajali v goldinarjih, zato tukaj kratko pojasnilo. Goldinar (nem. Gulden, mad. forint, lat. florin, hrv. forinta / florin, češ. zlatý) je bila denarna enota Habsburške in nato Avstro-Ogrske monarhije med letoma 1754 in 1892. Forint (florint) ter goldinar sta bila torej ista denarna valuta, ki se je v posameznih delih monarhije imenovala različno. Poleg iste vrednosti sta forint in goldinar imela tudi enako vizualno podobo bankovcev, ki se je razlikovala le v poimenovanju. Goldinar oz. forint je bil sprva razdeljen na 60 krajcarjev (nem. Kreuzer, madž. krajczár). To se je spremenilo leta 1857, ko je država vpeljala desetiški sistem, kar je pomenilo, da se je goldinar (forint) po novem delil na 100 krajcarjev, en krajcar pa na 10 delov. Zaradi nihanj vrednosti avstrijske papirnate valute v primerjavi s tujo zlato se je leta 1892 Avstro-Ogrska odločila za reformo. Uvedla je zlati standard in s tem zlato osnovo denarni valuti, goldinarje oz. forinte pa zamenjala s kronami (nem. Krone, madž. korona), pri čemer je veljalo menjalno razmerje 1 goldinar (forint) = 2 kroni.
"Slavnost" v Krškem – "pred hišo gospe Hočevarjeve se je pelo"
Ustanovitev fare je bil dogodek, ki ni smel miniti brez nepozabne slovesnosti, ki je v krškem potekala kar dva dni, in sicer med 6. in 7. oktobrom 1894. "Slavnostni spored o proslavi ustanovitve nove mestne fare, odkritje spomenika gospodu Martinu Hotschevarju in odkritja spominske plošče baronu Ivanu Vajkardu Valvasor-ju" so 1. oktobra objavile tudi Dolenjske novice, 15. oktobra pa so o veliki slovesnosti tudi poročale. Krčani so namreč izkoristili priložnosti in dogodek zaznamovali tudi z odkritjem spominske plošče "slavnemu zgodovinarju Janezu Vajkhardu Valvazorju, kteri je svoje poslednje leto v Krškem preživel, in najbrže tudi tam pred 201 letom umrl. – Tudi se je odkril spomenik velikemu dobrotniku krškega mesta in okolice, Martinu Hočevar-ju. Na lepem, z nasadi okrašenem prostoru pred cerkvijo in pred šolo postavljen je precejšen spominski kamen z bronasto doprsno podobo slavljenca, kateri je pred osmimi leti umrl."
Mesto se je ob tej priložnosti poklonilo tudi Josipini, ki je omogočila ustanovitev nove krške fare. Dolenjske novice o tem pišejo takole:
"Bakljada [procesija, op. a.] se je po mestu sprehajala, pred hišo gospe Hočevarjeve se je pelo. /…/ Po sveti maši vršilo se je slovesno odkritje spomenikov pred cerkvijo. Bilo je dokaj odlične gospode od blizu in daleč zbrane prebivalstva in ljudstva iuzu okolice pa ogromno število. – Na odličnem mestu bil je pripravljen prostor za blago gospo in sorodnike ter odposlane zastopnike društev, kterim je bil rajni g. Hočevar član. Navzoče je pozdravil gosp. župan [Janez Mencinger, op. a.], slavnostni govor je imel gosp. ravnatelj meščanske šole [Ivan Lapajne ni bil samo ravnatelj meščanske šole, temveč tudi tajnik Odbora za olepšanje krškega mesta. Načelnik Odbora je bil Ivan Knavs, prvi župnik župnije Krško, op. a.]. Po odkritji so omenjeni gg. zastopniki društev položili krasne vence na podnožje spomenika. Na to zbrala se je gospoda k slavnostnemu obedu. Prva napitnica veljala je presvitlemu cesarju, druga blagi dobrotnici gospej Hočevarjevi, dalje drugim zaslužnim gospodom in društvom. Tombole se je udeležilo kaj mnogo gospode in občinstva, sijajen ples pa je zaklučil svečanost, ki je bila res velikanska po svojem povodu in po izvršitvi, k čemur so znatno pripomogli krška meščanska garda, ter ognjegasci Krški in Leskovški."
Že omenjeni Odbor za olepšanje krškega mesta se je oblikoval po smrti Martina Hočevarja, njegov primarni namen pa je bil postavitev spomenika dvema pomembnima meščanoma Krškega – Josipininemu možu ter baronu Valvasorju, "ki je umrl baš v tisti svoji hiši, ki je čez 200 let postala lastnina bogatega Hočevarja, lastnina našega velikega dobrotnika, kateri jo je mestni občini podaril za hiralnico".
Ustanovitev nove župnije je bila tudi povod in priložnost, da se člani Odbora zahvalijo "veleposestnici, odlikovani z zlatim križem za zasluge, veliki dobrotnici in podpornici v Krškem". V ta namen so izdali domoznansko knjigo Krško in Krčani, v njej pa na prvih straneh namenili posvetilo "prečastiti gospe" in "preblagi dobrotnici" Josipini Hočevarjevi, ki so ga zaključili z besedami: "Izvolite jo [knjigo, op. a.] sprejeti blagohotno in z našim iskrenim zagotovilom, da je ona le mal izraz velike Vam dolžne hvaležnosti vsega kraja in okraja, v katerem je izišla in kateremu je namenjena.«
Nove podobe krških cerkva
Poleg cerkve sv. Janeza Evangelista, ki je bila 1894 iz vikariatske povzdignjena v župnijsko, so v novonastalo faro spadale tudi podružnične cerkve iz Krškega in okolice. To sta bili danes že odposvečeni cerkev sv. Duha (danes služi kot galerija) in "Josipinina" pokopališka cerkev sv. Križa (danes znana kot Dvorana v parku), nadaljnje pa še cerkev sv. Rozalije, sv. Lovrenca na Gori in sv. Jožefa na Trški Gori. Malodane pri vseh je na neki način svoj pečat pustila tudi gospa Hočevar, začenši s tedaj še vikariatsko cerkvijo sv. Janeza Evangelista.
Za potrebe povišanja v župnijsko cerkev je bila ta namreč potrebna prenove, k čemur so finančno prispevali tako Josipina kot nekateri drugi meščani Krškega. Cerkev je dobila novo opremo, za reliefe pa je poskrbel kipar Ivan Zajec, poznejši avtor Prešernovega spomenika v Ljubljani in Josipinin prapolnečak. Josipina ga je namreč po smrti njegovih staršev denarno podpirala in mu omogočila šolanje, finančno podporo pa mu je namenila tudi v oporoki, v kateri mu je zapustila 20.000 kron [približno 113.000 evrov, op. a.]. Zajec je zunanjost cerkve dopolnil s tremi reliefi, dvema lunetama in kipom Marije, "vso prenovljeno, krasno pobarvano, z malanimi okni preskrbljeno vikarijatno cerkev, ki ima tudi popravljene altarje, nekaj novega tlaka in od zunaj več novega" pa so hvalili tudi v Dolenjskih novicah, 1. oktobra 1890. Seveda niso pozabili omeniti, da sta bila za prenovo zaslužna "velika dobrotnica gospa Hočevarjeva in naš za občni blagor neutrudljivi gospod vikar Knavs".
Josipina Hočevar in župnik Ivan Renier sta pri študiju podpirala tudi portretista in krajinarja Frana Klemenčiča. Josipina je pri njem naročila podobo za oltar v krški župnijski cerkvi, omenjeni slikar pa je tudi avtor njenega portreta, ki ga hrani Župnija Krško.
Financiranja prenove je bila z Josipinine strani leta 1896 deležna tudi cerkev sv. Rozalije. Bogata Krčanka se je za prenovo odločila ob 250-letnici cerkve in ob tem poskrbela tudi za nove oltarje. To dejanje je obeleženo na plošči znotraj cerkve, pri čemer je spominske besede prispeval krški odvetnik in pisatelj Janez Mencinger.
Janez Mencinger, odvetnik, pesnik, krški župan in eden izmed članov Odbora za olepšanje krškega mesta, je obnovo cerkve sv. Rozalije pospremil z besedami:
1646–1896
Ta Božji hram je prenovila
Meščanka Krška – kdo je bila?
Odlikoval jo je cesar govore
Hvaležno daleč tod okoli
Vstanove, cerkve, šole nje ime.
Vpliv Josipine Hočevar pa je segel tudi na sosednji breg Save, v štajerski Videm, o čemer poroča tudi Kronika župnije Videm 1880–1957. Videmčani so namreč začeli leta 1888 razmišljati, kako bi zbrali dovolj denarja za obnovo videmske cerkve sv. Ruperta. Spomnili so se na bogato dobrotnico iz sosednjega mesta, vendar pa je Josipina odbila vsako financiranje popravila stare cerkve in bila le za izgradnjo nove. Videmčani so bili sprva skeptični glede njenega predloga, nato pa so idejo sprejeli in z veliko samoiniciative in iznajdljivosti (kamen za gradnjo je župnik izprosil pri družbi Južne železnice, ki je imela v Sotelskem veliko trdega kamna) cerkev zgradili in jo 1. septembra 1897 tudi posvetili.
V nekrologu Josipini Hočevar so Dolenjske novice 25. marca 1911 zapisale: "Mestne cerkve so tako prenovljene, da bi bile kras tudi večjim mestom. Župna cerkev je dobila dragocene paramente v toliki obilici, da se meri s kako stolnico. Podružnici sv. Rozalije in sv. Jožefa sta okusno prenovljeni. Na sedanjem pokopališču sta sezidala [Josipina in Martin Hočevar, op. a.] krasno kapelo križanega Odrešenika, blizo nje pa svojo rakev – slično mavzoleju. /…/ Leskovška dekanijska cerkev je prenovljena večinoma z njeno podporo. Z nasprotne štajerske strani prijazno pozdravlja krasna nova cerkev v Vidmu Hočevarjev dom, od koder je dobila največjo pomoč. Cerkve pri sv. Duhu, v Mokronogu, Radolici … zabeležile so njeno ime v svojih kronikah."
Josipina Hočevar je tudi sicer veliko denarja, kasneje pa tudi svoje dediščine, namenila obnovi in delovanju krške fare. Pri tem je še posebej veliko zaupanja izkazala župniku Ivanu Renierju, kar odraža tudi njena oporoka. V njej je namreč prispevala znatne zneske za obnovo cerkva in nakup orgel, pri čemer se je še posebej spomnila farne cerkve sv. Jožefa na Trški Gori, hkrati pa je bogato nagradila tudi župnika osebno, zaradi česar so po Krškem in okolici krožila ugibanja o njunem odnosu. Svoje zaupanje je utemeljila v kodicilu [dostavku, op. a.] k oporoki iz 29. junija 1910, ko je zapisala, da župnik Renier "za časa njegovega življenja ni dolžan nikomur polagati računa, ker sem neštetokrat preverila njegovo zanesljivost, svojo hvaležnost pa izrazila z naslednjimi besedami:
"Moj dvosedežni zaprti voz, ki sem ga zelo malo uporabljala, naj prosim prevzame gospod mestni župnik Renier, iz hvaležnosti za njegovo vsestransko pomoč v mojih težkih urah. Naj bo tudi njemu v visoki starosti kdo v pomoč in oporo, kakor je bil on meni, saj mi je bil vedno pripravljen lajšati osamljene ure. To je moja vroča želja za nadaljnjo življenjsko pot, ker je zaradi intrig prestal veliko prav zaradi mene, kar so me hoteli osamiti in mi niso privoščili te tolažbe."
Zakonca, ki sta zgradila mesto
Težko je na kratko, predvsem pa celovito opisati politično, gospodarsko, dobrodelno, pa tudi zasebno življenje in delovanje zakoncev Hočevar, zato bo na tem mestu marsikaj ostalo nenapisanega. Ker pa naslov prispevka obljublja zgodbo o dveh ljudeh, ki sta zgradila mesto, ne smemo mimo omembe vsaj nekaterih najbolj vidnih pridobitev, ki še danes služijo meščanom Krškega in okolice. Njuna zapuščina je med drugim obsegala tudi gradnjo in prenovo šolskih objektov v Mokronogu, Tržišču in Kostanjevici na Krki, izostal pa ni niti sosednji Videm.
Pet let po posvetitvi novozgrajene videmske cerkve sv. Ruperta je namreč sledila druga večja Josipinina investicija v ta kraj. Potem ko je Okrajni šolski svet 23. septembra 1902 zahteval, da se na Vidmu zgradi novo šolsko poslopje za ljudsko šolo, je še istega leta na pomoč priskočila dobrotnica iz Krškega in v ta namen kupila zemljišče. Temeljni kamen je bil položen 10. maja 1903, šolsko poslopje pa še danes služi svojemu namenu, saj v njej deluje Osnovna šola dr. Mihajla Rostoharja.
Na kranjskem bregu Save je leta 1898 Josipina poskrbela za drugo pomembno pridobitev, in sicer za novo bolnišnico. Na prigovarjanje takratnega župana dr. Tomaža Romiha je kupila njivo, na kateri so že naslednje leto zgradili bolnišnico. Dolenjske novice so 15. marca 1898 poročale tudi ob tej priložnosti:
"Od Save. – Pretekli četrtek 3. marca smo imeli občinsko sejo v Krškem. Poleg navadnih reči je bila tudi slavnostna seja; na dnevnem redu je bila ustanova nove bolnice za Krško občino, kateri je temelj položila znana dobrotnica gospa Josipina Hočevar, ker je v ta namen darovala trideset tisoč gold., ki so naloženi v eskomptni banki v Gradcu. S to ustanovo naj bi se petdesetletnica cesarjevega vladanja tudi v Krškem dostojno obhajala in županstvo ima izposlovati, da bi se bolnica smela imenovati po presvitlem vladarju. Ker je bila seja slavstvena, si lahko videl gospodo v že precej pozabljenih cilindrih. Poseben odbor, petero mož, je šel gospej se zahvalit za veliko dobroto. Zdaj bodo bolniki imeli priložnost se doma zdraviti, in ne plačevati v Brežice, Zagreb, Karlovec, Reko, Trst, Celje, Gradec ali celo na Dunaj. Bog daj veliko enakih dobrotnikov, da se bolnica res v tak stan spravi, ki bode vgajal v vsakem oziru!"
Bolnišnica, danes Mladinski center Krško, je bila blagoslovljena 30. novembra 1899, leto kasneje pa je Josipina od Franca Rumpreta odkupila tudi zemljišče za bolnišnično pokopališče, danes znano kot mestno pokopališče. Tega se je spomnila tudi v svoji oporoki, v kateri je za vzdrževanje pokopališča, gradnjo pokopališke kapele ter nakup zvona župnijski upravi v Krškem namenila 15.000 kron.
Že leta 1871 pa je bila ustanovljena Prostovoljna požarna bramba Krško, za katero sta z donacijami prispevala takrat še oba zakonca Hočevar. Nato je leta 1889 Josipina financirala še gasilski stolp, ki danes ne stoji več, leta 1898 pa je bila zaslužna še za izgradnjo vadbenega gasilskega stolpa. Tudi krškega gasilskega društva se je dobrotnica spomnila v svoji oporoki, v kateri mu je zapustila 1000 kron [danes približno 5.600 evrov, op. a.] za vzdrževanje gasilske opreme. Po smrti je bila milostna tudi do dolžnikov, saj je npr. videmskim gasilcem "volila zadolžnico 800 K", kar je bil tudi znesek, ki so ji ga dolgovali [po definiciji SSKJ-ja je volilo pravni izraz, ki pomeni "odredbo, določilo o tem v oporoki: zapustiti komu kaj v volilu, z volilom", op. a.].
Josipinine sledi v rojstnem mestu
Čeprav je Josipina večino življenja preživela v Krškem, ni pozabila na svojo rodno Radovljico, v kateri je pustila danes nekaj bolj in manj vidnih sledi. Hvaležnost Radovljičanov častni someščanki se na najvidnejši način izpričuje na današnjem Linhartovem, nekdaj pa Glavnem trgu. Na njem namreč stoji spomenik v obliki kamnitega vodnjaka s podobo šolarja, ki podpira podobo radovljiške dobrotnice iz Krškega. Spomenik, ki so ji ga meščani postavili leta 1908, odraža dvoje področij, h katerima je Josipina v Radovljici pomembno prispevala – šolstvo in vodovodna oskrba mesta.
Kot navaja časopis Gorenjec 5. septembra 1908, sta spomenik Josipini Hočevar leta 1908 dala postaviti "vodovodni odsek oziroma radovljiški občinski svet". Spomenik stoji poleg starega vodnjaka, ki so ga podrli ob gradnji javnega vodovoda in je danes rekonstruiran. Obeležje, ki ima zasnovo kamnitega vodnjaka, na katerem stoji šolar in podpira reliefni medaljon z Josipininim portretom, je delo dveh avtorjev. Gorenjec namreč poroča, da je "značilni spominek /…/ napravil po lastnem vzorcu tukajšnji umetnik kamnoseški mojster g. Vurnik", vendar pa je kamnosek, podobar in c.-kr. konservator Janez Vurnik izdelal le podstavek v obliki vodnjaka, kip pa njegov učenec Jožef Pavlin. Ta je za model uporabil razboritega dvanajstletnega šolarja Karla Grilca iz Zapuž, ki je zgodaj izgubil očeta. Mladeniča je pozneje pot ponesla k sestri v Združene države Amerike.
Kot v številnih krajih Kranjske je bil tudi v Radovljici viden njen prispevek k izobraževanju otrok. Pod vladavino cesarja Franca Jožefa I. je leta 1869 v Avstro-Ogrski začel veljati 3. državni ljudskošolski zakon, ki je Cerkvi odvzel nadzor nad osnovnim šolstvom, hkrati pa uvedel osemletno šolsko obveznost, ki je bila sestavljena iz redne šestletne in dvoletne ponavljalne šole. V skladu z novim zakonom se je že naslednje leto začela širiti tudi radovljiška šola, ki je imela po novem več razredov, kar pa je spodbudilo potrebo po večjem številu učiteljev. Posledična prostorska stiska je postajala vse hujša in v nasprotju z navadoo, po kateri so učitelji stanovali v šolskih poslopjih, je v radovljiški šoli stanoval le še nadučitelj z družino, preostali pa so bili primorani v najem stanovanj v mestu in Predmestu. Stisko sta prepoznali Josipina Hočevar in njena sestra Marija Dralka, ki je z družino živela v domači, Mulejevi hiši. Tako je Marija za ureditev učiteljskih stanovanj leta 1888 Mestni občini Radovljica darovala hišo v Predmestu 27. Učiteljska hiša, ki je svojemu namenu začela služiti šele po smrti Marije Dralka v letu 1902, je svojo funkcijo opravljala še nekaj let po drugi svetovni vojni.
Josipina je leta 1888 ustanovila tudi poseben sklad za sirote. Jernej Ravnikar v knjigi Krško in Krčani navaja, da je za radovljiške učence "ustanovila podpore in darila, kar je vredno blizo 33.000 gld [danes bi to znašalo pribl. 467.000 evrov, op. a.]", pri tem pa dodaja, da je "te darove naklonila mestu o priliki 40letnice vladanja našega cesarja; v znamenje hvaležnosti jo je radovljiško mesto odlikovalo lani [leta 1893, op. a.] s častnim meščanstvom".
Tudi sicer se je Josipina v svoji oporoki na več mestih spomnila na šolarje, sirote in revne iz radovljiške občine. V 65. točki je svojo poslednjo voljo izrazila z volilom:
"V dokaz moje pripadnosti svoji domači občini Radovljica določam znesek 200.000 K [danes približno 1.150.000 evrov] za gradnjo in vzdrževanje doma za otroke in deklice v Radovljici. Vanj naj vključijo mladoletne otroke, ki nimajo domače nege in vzgoje. Le-te bodo deležne v domu, odrasla dekleta pa naj pridobijo znanje o šivanju in ostalih gospodinjskih opravilih. Vodstvo tega zavoda, vzgoja in nega ter pouk za otroke in dekleta naj bo zaupano šolskim sestram. O podrobnostih te ustanove odloča gospod farni dekan Janez Novak v Radovljici oz. njegov namestnik, ki mora to ustanovo tudi nadzirati."
Vsakoleten boj za vodo v Radovljici
Napredno usmerjeni in novostim naklonjeni Radovljičani so vodovod, ki bi mesto popeljal na pot višjega življenjskega standarda in gospodarskega razvoja, nedvomno nestrpno pričakovali. Problem vodne oskrbe v mestu je bil namreč pereče vprašanje, poteku gradnje tako želenega komunalnega objekta v Radovljici in okolici pa lahko sledimo v noticah in člankih časnika Gorenjec.
Omenjeni časopis je namreč že v izdaji 2. junija 1900 izpostavil problem pitne vode v Radovljici in ovire, ki jih morajo ženske premagati, da pridejo do vode za vsakodnevno rabo v gospodinjstvu. Lokacije vseh dvainvajsetih vodnjakov, ki naj bi jih premoglo mesto, namreč niso bile znane ali pa so bile enostavno preveč oddaljene, da bi ženske zmogle nošnjo težkega tovora nazaj do doma. Vodnjaki, ki so bili v uporabi, pa so bili ob sušnih obdobjih izropani vode, zato so ob takih razmerah lastniki parcel svoje vodnjake zaprli za javno uporabo. Pisec dramo, ki jo je v mestu povzročala neurejena preskrba z vodo, zaključi z besedami upanja v novo infrastrukturno pridobitev mesta: "Z velikim zadovoljstvom in veseljem pa mora slišati vsak radovljiški prebivalec, kar je zadnji gospod dopisnik navedel o pripravah za tukajšnji vodovod! Vendar počakajmo, kaj nam prinese prihodnost."
Šest let pozneje, 4. marca 1906, v časopisu Gorenjec še vedno poročajo, da se situacija ni prav nič izboljšala ter da se je "vsakoletna borba za vodo /…/ tudi v tem mesecu zelo poostrila. Večina vodnjakov je zaprtih, treba je hoditi po največjih lužah daleč naokoli, če se hoče dobiti škaf vode, večkrat pa mora priti dekla še s praznim škafom nazaj. Povsod suša v vodnjakih! Naj se izvrši kmalu še najvažnejše delo v Radovljici – vodovod.«
Vodovod je bil torej med Radovljičani težko pričakovana novost, in to ne samo z vidika vsakodnevnega življenja, temveč tudi iz gospodarskih razlogov, kar je v svojem prispevku 15. decembra 1906 poudaril že omenjeni gorenjski časnik. Radovljica je bila namreč med tujimi turisti priljubljena destinacija in "s sosednimi vasmi kakor nalašč ustvarjena za letoviščarje. Čisto podnebje, najlepši izprehodi, na vse strani – Brezje, Begunje, Poljče, Lesce, Bled, Kamna gorica – v bližini križišča novih železnic, očarujoč razgled na julske Alpe in Karavanke vse to nudi ta lepa krajina." Vendar pa je tudi pisec članka ugotavljal, da "če si pohvalil lep kraj in blagroval ljudi, ki bivajo tu, slišal si vedno staro pesem: Samo nekaj nam manjka – dobre in zadostne vode, ker le malo jih je bilo toliko srečnih, da so se mogli ponašati z dobrimi vodnjaki". Radovljičani so si poleg dobre vode za živinorejo želeli tudi zdrave pitne vode "ter lepe moderno kopališče", ki naj bi "poleg naravnih krasot" in "udobih stanovanj z domačimi kopeli" privabljalo tujce v "obilnejem številu nego dosedaj, in v tem prinesla mestu nov vir dohodkov".
Ne nazadnje so si Radovljičani obetali tudi bolj urejene in čiste ulice in kot so zapisali v Gorenjcu: "Za snažnost kraja se bo skrbelo veliko lažje, ker se bodo lahko ceste škropile z vodo iz vodovoda, množina hirantov [hidrantov, op. a.] nam bo nudila večjo varnost pred ognjem, izvedla se bo lažje kanalizacija mesta, veliko število izvoščekov v Lescah in okolici bo imelo pripravna korita, da napoji svoje konje, - sploh meščan, uradnik, kmet in hlapec bo umel ceniti šele dobroto vodovoda, ko ga bo imel pri rokah. In če je mogoče danes v našem lepem kraju in njega okolici še kdo, ki zmajuje z glavo nad to novotarijo, prepričani smo, da bo prihodnje poletje že prosil, da bi tudi njemu smela tečibegunjska voda na dvorišče ali – v kuhinjo!"
Komaj deset dni in pritekla bo v naše mesto čista studenčnica
Voda naj bi torej v Radovljico, Lesce in okoliške vasi pritekla iz Rudolfovega studenca nad Begunjami. Kot lahko 7.decembra 1906 zasledimo v Gorenjcu, pa so prošnjo za priključitev na radovljiško-leški vodovod še pred začetkom gradbenih del podale tudi občina Predtrg [predel Radovljice, op. a.] ter vasi Studenčice in Hraše.
Kot poroča časopis Slovenec z dne 19. maja 1881, so studenec Mravlinc oz. (kot navaja avtor prispevka) Mravljinec v Krpinu 15. maja 1881 preimenovali v Rudolfov studenec oz. Cesarjeviča Rudolfa studenec. Sprememba imena se je zgodila v čast praznovanja poroke med kronskim princem Rudolfom (sinom cesarja Franca Jožefa I. in cesarice Elizabete, znane kot Sissi) in princeso Štefanijo Belgijsko, ki so jo z raznimi prireditvami, prižiganjem kresov in pokanjem možnarjev praznovali tako v Begunjah kot v okoliških krajih. Slovenec navaja, da je "to precej velik izvirk v divje romantični globeli četrt ure od Begunjske vasi, splošno znan zarad izvrstne vode, kterega je še ranjki zdravnik Pirc bajè bolnikom priporočal". Čeprsav časopis Gorenjec v času izgradnje radovljiškega javnega vodovoda uporablja ime Rudolfov studenec, pa zadnji daljši časopisni prispevek na to temo z dne 16. novembra 1907 ponovno omenja ime Mravljinec: "Voda iz studenca Mravljinca nad Begunjami je pritekla v Radovljico in v nekoliko dneh se bo tako očistila, da bo pitna." Tudi plošča na starem vodnem nabiralniku v Krpinu, ki ga označuje leto postavitve 1908, nosi ime Mravlinc.
19. januarja 1907 je bilo v časopisu mogoče prebrati dobre novice, ki so napovedovale, da se bo prestolnica Dežele končno premaknila po poti urejene vodooskrbe. Občinski odborniki za občine Radovljica, Lesce in Begunje so se v velikem salonu Kunstljeve restavracije soglasno strinjali z osnutkom, ki ga je sestavil "deželni odbor za graditev vodovoda za Radovljico in okolico". Predvideni stroški izgradnje vodovoda so znašali 169.000 K [približno 1.114.000 evrov, op. a.], k čemur je država prispevala 67.600 K, dežela Kranjska 42.250 K, radovljiški prispevek je znašal 32.088 K, preostanek pa je padel na pleča Lesc in Begunj. "Velikodušen dar" je v ta namen že spomladi 1906 podarila tudi Josipina, ki je za stroške radovljiškega vodovoda primaknila 4000 kron. Sprejeti osnutek deželnega odbora je predvideval, da bodo dela končana do leta 1908, občinski odborniki pa so bili prepričani, da bo pitna voda stekla po ceveh še v letu 1907.
27. julija 1907 je Gorenjec poročal, da "vodovodna dela zelo hitro napredujejo" ter da jih vodi "inženir tvrdke G. Rumpel z Dunaja g. Hilscher", v nadzor pa je deželni odbor poslal inženirja g. Štembova, pri čemer sta oba stanovala v Radovljici. Polaganje cevi pa je napredovalo predvsem po zaslugi laških [italijanskih] delavcev, saj se domačini niso radi oglašali na pozive za opravljanje težaškega dela. Kopačev je očitno vedno primanjkovalo, kar potrjujejo tudi oglasi v omenjenem časopisu, saj so vsem zainteresiranim, kot piše, ponujali dobro plačilo.
Medtem ko so se vodovodna dela jeseni vedno bolj bližala koncu, je pričakovanje med prebivalci Radovljice naraščalo, v besedah novinarjev Gorenjca pa med branjem zaznamo prav posebno vznemirjenje. Tako so 5. oktobra pisali, da bo "konec tega meseca že tekla voda", 19. oktobra so izražali upanje, da "bo v par tednih ves vodovod dovršen, če le slabo vreme ne bo posebno hudo oviralo dela", 2. novembra so odštevali z besedami "še komaj deset dni in pritekla bo v naše mesto čista studenčnica. Veselja in vriskanja bo vsenaokrog," 16. novembra pa je časnik lahko končno poročal tudi o skorajšnjem zaključku gradbenih del, ki je ponekod Radovljici in njeni okolici že prinesel pričakovane spremembe. Navdušenje nad rešitvijo dolgotrajnega problema je izrazil tudi pisec prispevka, saj je hvalo novega mestnega vodovoda zaključil z besedami: "Radovljiški vodovod je dogotovljen, za napredek vnetim občinskim možem naša hvala in naše priznanje! Nov odstavek v zgodovini pomlajenega mesta in sveže okolice se pričenja. Naj veje vnaprej tudi tak duh napredka!"
Medtem, ko se je zdela prihodnost Josipininega rojstnega mesta zavoljo nove infrastrukturne pridobitve svetla, pa je luč kranjske dobrotnice počasi ugašala.
Mirno v Gospodu je zaspala – pogreb Josipine Hočevar
"Največje dobrotnice našega mesta torej ni več" so 25. marca zapisale Dolenjske novice. "Mirno v Gospodu je zaspala" 16. marca, v visoki starosti 86 let. Pogrebna slovesnost je bila nekaj dni kasneje, v soboto, 18. marca, pri čemer ni bilo pričakovati zgolj skromne ceremonije.
Dolenjski časopis je poročal, "da je bil pogreb veličasten tako po zunanjem blišču kakor po mnogobrojni vdeležbi to- in onstran Save", še posebej, ker je bil isti dan tudi "navadni Jožefov semenj". Pogrebni sprevod je organiziral pogrebni zavod iz Gradca, krsto je vozilo šest konj na okrašenem vozu, spremljalo pa jo je 30 duhovnikov iz ljubljanske in lavantske škofije. V župni cerkvi je slovesno zadušnico opravil radovljiški župnik Novak, leskovški dekan Schweiger je izrekel besede slovesa, v katerih je poudarjal dobra dela pokojnice, novomeški prošt dr. Elbert pa je na čelu duhovščine opravil zadušne molitve in blagoslovil "telesne ostanke slednjič v mavzoleju". Sprevod, ki je spremljal Josipino v njen poslednji dom, je bil imeniten, saj so poleg sorodnikov "šli v sprevodu zastopniki deželne vlade: podpredsednik dvorni svetnik grof Chorinsky s predsedstvenim tajnikom baronom Lazzarini, in vladnim svetnikom Tekavčičem in novomeškim glavarjem baronom Rechbach. Kranjsko hranilnico so zastopali predsednik Bamberg, dr. vitez Schöpl in dr. Egger. Zastopani so bili vsi domači uradi, mestni zastop, meščanska garda, šole, deputacije županov itd."
Novinar izpostavi tudi, da je bila "pokojna duhovita v občevanju" ter da bi "lahko dosegla še višja odlikovanja, a ni hrepenela po njih; rajši je izvrševala plemenita dejanja v čast božjo in v lajšanje bede trpečega človeštva. Zato se nadejamo, da je bila sodba mila ter je prvi svoj god v onstranskem življenju – sv. Jožefa – obhajala že v srečni večnosti."
Tako kot njen mož si je tudi Josipina Hočevar za svojo dobrodelnost prislužila nekaj visokih odlikovanj. V Dolenjskih novicah so v nekrologu slavni dobrotnici zapisali: "Da taka dobra dela niso mogla ostati skrita, je umljivo. Višja oblastva so odlikovala preblago gospo z Elizabetinim redom in z zlatim križcem s krono. Njegova Svetost jej je poslala častno kolajno pro ecclesia et pontifice. – Razne občine kakor mesta Krško, Radolica, Kostanjevica … so jo imenovale za častno občanko."
Oporoka
Omenjeno "duhovitost v občevanju" izkazuje Josipinina oporoka, ki se je bomo kljub zanimivi vsebini, prežeti z njenimi nazori in dobrodelnostjo kot glavnim življenjskim vodilom, dotaknili le toliko, da predstavimo stanovitnost značaja ženske, ki je petindvajset let smotrno in hkrati radodarno upravljala obsežno premoženje.
Josipina se je očitno zavedala, kako vonj po denarju lahko zlakotni človeka, zato je v prvi točki svoje oporoke jasno predstavila pravila dedovanja:
"Predvsem je moja čvrsta volja, da vsak, ki je omenjen v tej moji poslednji volji, vendar ni zadovoljen z deležem in to uveljavlja po sodni poti, ne bo deležen svojega dednega deleža oz. volila. Njegov dedni delež oz. legat se naj enakomerno razdeli ubožnemu skladu občine Krško in Radovljica. Ker nimam lastnih dedičev, nimam do nobenega najmanjših obveznosti. Vsi imenovani se morajo za svoj delež zahvaliti izključno moji velikodušnosti."
Tako kot je bilo odločno njeno prvo sporočilo dedičem, je bilo pomenljivo tudi njeno zadnje sporočilo svetu, ki ga je zapisala v zaključnem delu kodicila k svoji oporoki, dne 29. junija 1910. V njem je devet mesecev pred smrtjo izrazila bolečino, odpuščanje ter hvaležnost ljudem, med katerimi in s katerimi je živela: "Tistim, ki mi niso naklonjeni, oproščam iz srca. Trudili so se, da mi na vsakem koraku povzročajo težave in mi moje zadnje dneve življenja zagrenijo. Bog mi je priča, da si tega nisem zaslužila. Vsem tistim dobromislečim meščanom se prisrčno zahvaljujem za njihovo naklonjenost. Naj jih Bog tisočkrat blagoslovi."
Umirajoča vdova tudi v zadnjih trenutkih življenja ‒ ali še posebno takrat ‒ ni pozabila na svojega pokojnega moža, za katerega je na več mestih v oporoki namenila donacijski prispevek Župniji Krško z namenom, da bi župnik bral maše za njenega moža. Z Martinom sta za seboj pustila tudi več štipendijskih skladov, katerih usoda je slabo raziskana, saj je splošno znano, da je denar precej spolzka dobrina. Bolj kot usoda njunega denarja, pa so gotove besede neznanega avtorja Josipininega nekrologa, ki je zapisal: "Ta zakonska dvojica zasluži, da se podrobniše opiše svoj čas uprav mecenaško njeno delo v povzdigo Kranjske dežele."
Slikovit in podrobnejši prikaz zakoncev Hočevar nudi tudi razstava Mestnega muzeja Krško ter sprehod po mestu samem. Ker pa nas ta trenutek k spoznavanju sveta lažje pripeljejo knjige kot ceste, je za začetek tukaj nekaj zanimivih naslovov:
Josipina Hočevar – Radovljičanka v Krškem. Zbornik prispevkov in predstavitev Josipininega leta (7. oktober 2010 – 7. oktober 2011). 2012. Černelič Krošelj, A., Porenta, T. (ur). Krško, Radovljica, Kulturni dom Krško, Muzeji radovljiške občine.
Lapajne, I., 2013. Krško in Krčani: zgodovinske in spominske črtice. 2. ponatis izvirne izd. iz leta 1894. Krško, Neviodunum.
Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm : zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi. 2007. Černelič Krošelj, A., Markovič, M. Videm, Župnija Videm – Krško, Valvasorjev raziskovalni center Krško.
Sinobad, J., 2003. O dečku in kamnoseku: Prispevek k zgodovini spomenika Josipini Hočevarjevi v Radovljici . Linhartovi listi: občasnik za domoznanstvo in novice Knjižnice A. T. Linharta, letn. 2. št. 5, str. 1-3.
Černelič Krošelj, A., Porenta, T., 2014. "Po moji smrti se bo videlo, da sem dobro gospodinjila": zapuščina Josipine Hočevar, roj. Mulej, (1824-1911) v Radovljici in Krškem. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 62, št. 2, str. 255-274.
Petra Iskra je dokumentalistka-raziskovaka iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. petra.iskra@rtvslo.si
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje