Eden ključnih ameriških predstavnikov minimalizma v kiparstvu je odprl razstavo Monumenta, niz petih, nekaj več kot 16 metrov visokih monolitov. Serrovi objekti zapolnjujejo veliko dvorano Grand Palaisa, zgrajeno za veliko svetovno razstavo leta 1900. Vsak izmed kvadrov instalacije Promenade je nekoliko nagnjen, zaradi česar nastane v dvorani zanimiva igra svetlobe.
Clara, ki ni smela v Pompidou
Že pred več kot dvajsetimi leti je pri Serri center Pompidou naročil skulpturo, ki bi jo postavili v 'forum' muzeja sodobne umetnosti v znameniti stavbi arhitektov Richarda Rogersa in Renza Piana, katere pročelje oblikuje napeljava, ki drugače kot pri običajnih stavbah ni skrita za fasadno steno. Nastalo je delo Clara-Clara, ki ga je Serra poklonil svoji soprogi Clari Weyergraf -Serra. Vendar pa kompozicija, sestavljena iz dveh več kot 30 metrov dolgih in vbočenih C-jev, nikoli ni bila predstavljena v centru Pompidou. Bila je preprosto pretežka - vsak od C-jev je namreč tehtal kar okoli 105 ton in bi tako lahko poškodoval tla.
Kip, partner ukradenega egipčanskega obeliska
Tedanji direktor Pompidouja Dominique Bonzo je tako predlagal, da Claro-Claro namestijo na konec parka Tuileries. Skulptura je tako na eni strani zamejila muzej Louvre; pripadla ji je simbolna vloga, ki jo na drugem koncu opravlja obelisk, danes postavljen na trgu Place de la Concorde, ki ga je Napoleonova vojska 'ukradla' v Luksorju. Leta 1985 je novinar New York Timesa o kipi zapisal: "Skulptura je kot odpirajoča se čarobna vrata, obenem pa daje tudi vtis zapirajoče se pasti; hkrati se razpira kot cvetlica, ki hrepeni po soncu, in se zapira kot cvetlica ob mraku."
Kipu ni bilo usojeno, da bi ohranil domovanje na tej prestižni lokaciji. Premaknili so ga v park Choisy v 13. okrožju. Kot piše v New York Timesu, so tam pod C-ji taborili brezdomci, mladina pa se je znašala nad kipom na vse mogoče načine. Zdaj se C-ja vračata v park Tuileries. Tudi v veselje Serrove soproge Clare, ki je to, da po njej posvečeni skulpturi ljudje zelo radi tacajo, komentirala z besedami: "No, bolj mi je všeč, če ljudje ne hodijo po meni."
Prostor, ki pogoltne umetnine
Delo Richarda Serre označuje izrazito ambientalni pristop. Serra ustvarja svoje skulpture z mislijo na ambient, v katerem bodo razstavljene. To velja tudi za novih pet monumentalnih monolitov. Velika dvorana Grand Palaisa velja sicer za zelo težaven razstavni prostor. Preprosto tako velik je - najvišja točka dvorane je skoraj 60 metrov nad tlemi -, da se skoraj vsaka umetnina v njem izgubi. Lani se je s prostorom na novo odprte in prenovljene palače prvi soočil nemški umetnik Anselm Kiefer, ki je v prostor postavil sedem hišk - vsaka od njih je postala samostojna galerija.
Serra je priznal, da mu je pripravljanje razstave povzročilo nemalo preglavic. Prostodušno prizna: "Prostor me je premagal in na začetku nisem vedel, kaj naj naredim." Pravo pot je našel, ko je ugotovil, da mora graditi v višino; da se bo drugače njegovo delo preprosto izgubilo v prostoru. Resnici na ljubo, se tudi teh pet pokončnih kvadrov nekoliko izgubi v prostoru. Še posebej, ker se v močni svetlobi skoraj zlijejo s sencami, ki jih na tla meče kovinsko ogrodje, na kateri počiva steklena streha. Vendar je verjetno le malo umetnikov, ki bi znali zares pustiti svoj pečat na impresivni palači. Morda bi veljalo k delu poklicati Christa.
Polona Balantič