Matjaž Wenzel in Rene Maurin sta sodelovanje začela v dramskem gledališču, prvi kot fotograf, drugi kot režiser. Nekega dne vznikla ideja o novem sodelovanju, v katerem bi se odmaknila od dodeljenih funkcij in preizkusila drugačne oblike skupinskega umetniškega delovanja, je privedlo do fotozina REBUS. V tem iščeta prostor, ki se odpira v trenutku, ko niti podoba niti beseda ne dominirata ter se dosledno izogibata vsaki neposredni upodobitvi ali omembi objekta razprave.

Na tokratni razstavi, ki jo odpirajo danes ob 19.00 in bo na ogled do 18. januarja, sta pri snovanju aktualne slikovno-tekstovne enigme izhajala iz družbenopolitičnega pojava, ki spremlja človeštvo vse od začetka civilizirane družbe, vendar dobiva, ob razvoju sodobne tehnologije, distopične in vseprisotne razsežnosti, ki zadevajo vsakega posameznika.

Vsebino novega projekta sta ponazorila z mislijo britanskega filozofa, jurista in družbenega reformatorja Jeremyja Benthama. “Reformirane kreposti – obvarovano zdravje – poživljena industrija, vseprisotni napotki – olajšana javna bremena – kot v skalo ustoličeno Gospodarstvo – gordijski vozel slabotnih zakonov se ne prereže, temveč razvozla – vse to zgolj s preprosto arhitekturno zamislijo!”

Svoje zamisli je mislec oznanil v Zapiskih o panopticonu (The Panopticon Writings) iz leta 1787. Uresničitve zasnove, ki ga je obsedla, tega cementa utopične utilitarne družbe, ne doživi. Vendar, kot bi nikoli ne obupal, njegova mumificirana glava še danes počiva na mahagonijevem pladnju izpod steklenega zvona, njegove kristalno modre oči pa skozi zloščeno steklo neutrudno bolščijo v svet, ki se vse globlje priklanja njegovi misli, preberemo ob razstavi.