Razstava, naslovljena Zlatko Kaučič – Vsakdanjosti, ki jo odpirajo drevi ob 19.30, bo na ogled do 27. avgusta.

Postavitev prikazuje dva svetova bobnarja, tolkalca in skladatelja Zlatka Kaučiča: oder, ki je tako rekoč njegov njegov oltar izpovedi, predvsem pa poskuša odgovoriti na vprašanje, kdo je glasbenik v vsakdanjem življenju. Zdi se, da pri Kaučiču meja med glasbo in življenjem, med javnim in zasebnim, ne obstaja. V obeh svetovih je mogoče prepoznati isto svobodo, odprtost, vedrino, bojevitost in posvečenost človeškemu. Serija fotografij je usmerjena v vsakdanjost portretiranca, vezni element je v Kaučičevem gibu, telesnem izrazu, dopolnjenem z njegovimi samorefleksijami.

Nika Hölcl Praper s svojimi fotografijami odstre veliko globlji vpogled v na videz tako zelo vsakdanje trenutke iz življenja glasbenika Zlatka Kaučiča. S svojo čisto, radovedno in razigrano energijo se ji je uspelo približati umetniku, ki jo je spustil povsem blizu, in tako gledalcu omogočil vpogled v svojo intimo. Fotografinja se osredotoča na vse tiste detajle, ki nam na prvi pogled ostanejo prikriti, svoje zanimanje pa usmerja v subtilno telesno govorico, ki izraža notranji svet portretiranca. Svet, v katerem ima njegova glasba svoj izvor in ki je sicer skrit očesu javnosti, so zapisali v Cankarjevem domu.

Zlatko Kaučič (1953) je profesionalno glasbeno pot začel leta 1978 v klubu Tres Tristes Tigres v Valencii v Španiji. Do danes je izdal več kot 60 plošč, od katerih so nekatere postale prepoznavne doma in v tujini. Nastopil je na pomembnih džez festivalih po vsem svetu ter igral in snemal z velikimi imeni in inovatorji na svojem področju, kot so John Lewison, Keeny Wheeler, Paul Bley, Albert Mangelsdorff, Chico Freeman, Louis Sclavis, Aleksander Balanescu, Marc Ribot, Evan Parker, nedavno umrli Peter Brötzmann in številnimi drugimi. Kaučič vodi tudi novogoriško skupino Kombo.

Posnel je glasbo za številne filme in sodeloval v dokumentarcih v Španiji (dokumentarec Jazz en liberdade – 2008 dobitnik nagrade RTV-Espana, film Camera obscura, za katerega je leta 2017 dobil nagrado žirije za najboljšo glasbo v Nišu, Srbija). Čez leta je prejel tudi več nagrad: bronasti ključ mesta Hongkong leta 1979, srebrni ključ mesta Vigo (Španija) 1993, priznanje občine Brda 2008. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 2011 in Bevkove nagrade občine Nova Gorica 2017.

Nika Hölcl Praper (1981) se je po končanem študiju sociologije in filozofije v Ljubljani začela leta 2013 ukvarjati s fotografijo. Začetni navdih za ustvarjanje podob se je pojavil med koncerti (Jazz Ravne), v glasbi, v njeni tišini, zaodrjih, občutenjih, gibih. Poleg koncertne fotografije se posveča drugim področjem umetnosti in kulture. Sodeluje v projektih, namenjenih ozaveščanju družbene problematike (potujoča razstava Varuhinje rek, Things I Miss) ter vključevanju umetnosti v vzgojo in izobraževanje (zavod Petida). Zanimajo jo ljudje, sobivanje, predvsem pa kako se človekova notranja drža kaže v umeščenosti njegovega telesa v prostor. Jedro njene radovednosti je v združevanju etike in estetike ter v raziskovanju mej med svetlobo in temo.