Tej naši prvi akademsko izobraženi kiparki se poklanjajo v Galeriji ZDSLU, kjer bodo njene keramične figure v narodne noše odetih žena na ogled od današnjega odprtja ob 18. uri do 27. novembra. Po končanem študiju na ljubljanski likovni akademiji, s katere je izšla kot kiparka z realizmom podkovano likovno izkušnjo, jo je sprva zanimala portretistika. Svoje poslanstvo v kiparski umetnosti je komaj iskala in šele bogate izkušnje v oblikovanju keramičnih izdelkov so jo pozneje pripeljale do izvirnih ženskih likov. "Kritiki so takoj opazili, da gre pri teh ženskih figurah za uspešen spoj izrazito kiparskih in tudi slikarskih prvin. In to je bilo nekaj, kar je dejansko izvirnega razvila v svojem kiparskem ateljeju, in ker je za uspešne izvedbe poleg domišljije in navdiha potrebovala tudi nekaj konkretnega, si je izbrala motive ženskih narodnih noš z območja takratne Jugoslavije," v razstavnem katalogu piše kustos postavitve, umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov.
Predhodnica teh polnoplastičnih poslikanih figurin je bila "ploska, skorajda reliefna poslikana keramika". "Ta je bila dejansko najbližja slikarskim težnjam, ki so bile tudi pozneje ves čas navzoče." Pomemben vpliv na njena formativna leta je imelo njeno mladostniško srečanje z vezenjem in drugimi obrtmi v Makedoniji, pa tudi življenje v tedanji Jugoslaviji je omogočalo stik s folkloro izredno razgibanimi območji.
Vendar barvitost folklornega sveta, ki mu je bila Sonja Rauter Zelenko tako naklonjena, je obenem umirila s posluhom za klasično prvino, ki jo je videla v stari grški umetnosti, ko je v času bivanja v Parizu obiskovala Louvre.
Barvitost je v njenem ustvarjanju vseeno ohranjala primat, njej se je najbolj predajala, z njo je svojim kipom dajala tisto značilno slikovitost in tudi lesk. Do popolnosti je obvladala poslikave z glazurami in njene stilizirane ženske figure so zaživele z izjemno bogatim okrasom in prefinjeno eleganco. Kot še piše Premrov, se je z dekorativnostjo v žlahtnem pomenu besede njeno kiparstvo približevalo zamislim po lepem in na oko prijetnem kiparskem gradivu. "Skratka, še danes nas te ljubke figurine opozarjajo na izjemno tankočutno kiparko, ki je znala združiti izročilo visoke in ljudske umetnosti ter ga preplesti z občutenim avtorskim modeliranjem in poslikavo. Njeno izvirno kiparsko-slikarsko izražanje ohranja še danes vso privlačnost in hkrati priča o nenavadni ustvarjalki, ki je oprta na izročilo iskala predvsem lastno zadovoljstvo v tem, kar je izvirnega ustvarila."
Sonja Rauter se je rodila 11. junija 1918 v Novem mestu. Družina se je zaradi veterinarske dejavnosti očeta veliko selila in tako je Sonja svoje šolanje začela v Kumanovem v Makedoniji, nato pa ga nadaljevala v Kamniku in Ljubljani. Študirala je na Šoli za umetno obrt v Ljubljani. Šolo je končala leta 1938 kot edina v letniku. Sledil je študij na Visoki umetno-obrtni šoli v Pragi. Študij je leta 1945 nadaljevala na oddelku za kiparstvo na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani (danes ALUO). Diplomirala je pri prof. Borisu Kalinu. Svoja dela, portrete, je slovenski javnosti prvič pokazala leta 1949 na razstavi prve generacije študentov ljubljanske akademije. Študijsko je potovala v Nizozemsko, Belgijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in Češkoslovaško. Leta 1950 se je poročila s kolegom z akademije Karlom Zelenkom. Dom sta si najprej ustvarila v Kamniku, kjer sta oba delala in ustvarjala v keramični industriji Kamnik. Leta 1960 sta se preselila v Ljubljano. Od tega leta je imela tudi status svobodne umetnice. Samostojno ali skupinsko je razstavljala po Sloveniji, Jugoslaviji in v tujini. Njena dela so v številnih zasebnih zbirkah, figurino iz leta 1983 hrani Narodni muzej v Ljubljani. Sonja Rauter Zelenko je umrla leta 2010.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje