Madridski osrednji muzej Prado je za svojo postavitev Bosch - razstava ob 500-letnici, ki jo lahko obiščete do 11. septembra, na enem mestu zbral kar 27 del Hieronymusa Boscha - kar je kar zajeten odstotek opusa, ki šteje le nekaj deset ohranjenih del, in občutno več, kot je letos uspelo muzeju Noordbrabants v Hertogenboschu, slikarjevem rojstnem kraju. Pravzaprav ni verjetno, da bo še kdaj kakšni instituciji uspelo zbrati toliko del z Boschevim podpisom na enem samem mestu.

Brez lažnih vljudnosti
Se je pa zato v zadnjem letu med Nizozemsko in Španijo, državama, ki si Boscha "lastita", vnela precejšnja tekmovalnost okrog tega, katera bo veličastneje proslavila visoki jubilej. Madridski muzej je predstavitveno tiskovno konferenco začel z ostro obrambo nekaterih Boschevih del, ki jim Noordbrabants odreka avtentičnost. In če se večina muzejskih katalogov začne z uvodnimi zahvalami sodelujočim ustanovam in strokovnjakom, pa španska publikacija severne kolege komajda omeni.

Bosch je v maju prečkal Evropo
Obe retrospektivi sta nastajali povsem neodvisno druga od druge - sta se pa muzeja koordinirala vsaj toliko, da je med eno in drugo razstavo tritedenski predah, kar pomeni, da so določena izposojena dela lahko gostovala na obeh. Dogovori za prevoz so potekali brez zapletov in umetnine so čez Evropo varno pretovorili v sredini maja (vsaka slika je potovala posebej, kar sicer stane več, a izključi možnost, da bi bilo več umetnin izgubljenih v en sami prometni nesreči).

V Pradu so si tudi izborili tri slike, ki jih Nizozemci niso dobili na posodo. Triptih Sv. Antona je pripotoval iz Lizbone, Prado pa jim je v zameno do septembra posodil Dürerjev avtoportret iz leta 1498. Londonska Narodna galerija je v Madrid poslala Zasmehovanega Kristusa. Kljub lanskemu sporu med Pradom in državno agencijo za kulturno dediščino (Patrimonio Nacional) okrog tega, kje bi moral biti razstavljen Vrt zemeljskih naslad, so se odnosi do zdaj že dovolj otoplili, da je palača Escorial za razstavo posodila platno Kristus nosi križ.

Toliko Boschev na kupu zlepa ne boste videli
V Pradu v resnici manjkajo samo tri pomembna Boscheva dela. Triptih Poslednja sodba je doma v dunajski Akademiji lepih umetnosti, Križanje pa v bruseljskem Kraljevem muzeju, nobeno od njiju ne sme potovati iz restavratorskih rezlogov. Beneška Akademija v Španijo ni hotela posoditi Triptika puščavskih svetnikov (čeprav so ga poslali na Nizozemsko).

Španci naštejejo 27 del, Nizozemci tri manj
V resnici razkol med nizozemskim in španskim muzejem izvira predvsem iz vprašanj avtentifikacije posameznih del. Nizozemski strokovnjaki so certifikat avtentičnosti vzeli štirim delom in vsa so trenutno v španski lasti. Ekipa Noordbrabantsa našteje 24 avtentičnih del (od tega so jih imeli na razstavi 17). Špansko štetje se ustavi pri 27 delih (od tega jih imajo na razstavi 24).

Sporni "kamen norosti"
Noordbrabantsu je bilo sprva obljubljeno eno od spornih španskih del, Odstranjevanje kamna norosti; v sporazumu o posoji je bilo platno zavedeno kot "Boschevo delo". Nizozemski muzej je nato v Španijo sporočil, da bodo sliko razstavili kot delo iz umetnikove delavnice oz. anonimno delo iz obdobja 1500-20. Pradu je šlo to v nos in je izposojo preklical: "Nedopustno je, da si sliko izposodiš kot Boscha in jo nato razstaviš kot nekaj drugega". Odstranjevanje kamna norosti zdaj v Pradu seveda visi kot Boschevo delo, je pa v katalogu omenjeno, da slogovno rahlo odstopa od drugih mojstrovih del, menda zato, ker je k naročilu Filipa Burgundskega drugače pristopil.

Nasmejana ali zlohotna pošast?
Nizozemci avtentičnost odrekajo še Skušnjavi Sv. Antona, ki prav tako visi v Pradu; po njihovem mnenju je nastala več desetletij po Boschevi smrti. Kot dokaz navajajo karikirane, klovnovske pošasti - ena naj bi se na sliki celo smejala. Pradova kuratorka Pilar Silva se s tem ne strinja, češ da si pošast očitno samo oblizuje usta v pričakovanju slastnega zalogaja v obliki svetnika. Poudarja tudi, da infrardeča tehnologija in forenzična analiza slike kažeta na Boschevo avtorstvo (dendrokronologija les, na katerega je slika narisana, datira v leto 1464).

Tretje sporno delo je zanimiv artefakt, poslikana Miza sedmih smrtnih grehov. Po nizozemski teoriji je delo mojstrove delavnice ali katerega od učencev in datira v obdobje 1510-1520. V Pradu so nedavno objavili infrardeče fotografije, ki razkrivajo, da je slika med prvim osnutkom in današnjo različico doživela korenite spremembe, še posebej pri upodobitvah Napuha, Pohlepa in jeze. Španci v tem vidijo dokaz Boscheve roke.

Španski adut: Vrt zemeljskih naslad
A v resnici gre malokdo v Prado zaradi katerega od treh spornih del. Grejo zato, ker španski muzej razstavlja tudi kronski dragulj Boschevega opusa, slavni triptih Vrt zemeljskih naslad. Delo, ki je bilo preprosto preveč pomembno, da bi ga posodili na Nizozemsko, v Prado pritegne več obiskovalcev kot katero koli drugo posamezno delo. Triptih, ki ga Španci datirajo v obdobje 1490-1500, Nizozemci pa v 1495-1505, je pater José de Sigüenza leta 1505 opisal kot "delo, ki ujame bežen okus in vonj jagode, ki ju komaj dobro začutiš, preden se razblinita". Bosch s svojo fresko človeštva svari pred skušnjavami mesa, ki bi se jim smrtniki morali upreti.

Kljub različnim pristopom enih in drugih kuratorjev pa bosta obe Boschevi razstavi verjetno med najbolj odmevnimi in obiskanimi letos. V muzej Noordbrabants se je med januarjem in aprilom zgrnilo 422 tisoč obiskovalcev, kar je osupljivo visoka številka za mesto, ki ima približno pol toliko prebivalcev. V Pradu poleti upajo na krepko več od pol milijona obiskovalcev.