Ko je prevzela besedo, je direktorica najprej še enkrat poudarila, da je njen koncept te Documente predvsem to, da koncepta sploh ni. Nekakšno linijo razstave oziroma celotnega programa pa je poskusila razložiti na primeru meteorita. Tujek iz daljnega vesolja ob padcu na Zemljo to s svojo tujostjo spremeni; ko se zarije v njeno skorjo, vpliva na njeno sestavo; spremeni magnetno polje na površini; nikoli več ne odide; če je pod površjem ga ne vidimo, na rast rastlin v svoji okolici pa vseeno vpliva.

Znanstvenike je vedno fino povabiti na veliko razstavo. Ker se potem vse skupaj zdi bolj kompleksno zasnovano in nihče ne more reči, da je vse skupaj 'kar nekaj'. Christov-Bakargieva je pojasnila, da je znanstvenike pa agronome, filozofe ... povabila zato, da bi ta Documenta pokazala na majhnost vsakega od nas; da bi nam zrušila ego in nas naredila 'majhne' in ponižne. Ko ji je potem med novinarskimi vprašanji neki angleški novinar očital, da se je s tako kakofonično zasnovo pravzaprav poskušala 'izmazati', ker nima dobrega 'umetniškega' koncepta, ga je direktorica z osornim sarkazmom zavrnila, da ni vedela, da so tukaj tudi športni novinarji.

Ko jo je nekdo drug vprašal, ali je na podlagi njenih prejšnjih intervjujev in zaradi mešanja umetnosti z znanostjo mogoče pripisati pričakovanje konca klasične umetnosti, ga je s skoraj histeričnim glasom odpravila, češ da ničesar ne razume. In ko ji je neki predstavnik argentinskih staroselcev očital, da je zelo prezirljivo obravnavala argentinske Indijance, ki so nasprotovali prepovedi prenosa drugega največjega meteorita na svetu El Chaca iz Argentine na Documento (zanje je to svet objekt), mu je prav tako nič kaj mirno začela razlagati, kako zelo spoštuje staroselce, ker je bila tudi njena mati arheologinja in zato drugače ne more biti. Mimogrede je to vprašanje/očitek sprejela še z zajedljivim posmehom, češ da je vprašanje prebral z iPhona ... In? Pretirano simpatična Carolyn Christov-Bakargiev ni. Pravzaprav zapusti učinek diskurza feminističnih teoretičark in aktivistk iz sedemdesetih. V bistvu je tole posplošena sodba. Se vsem tistim, ki temu opisu ne ustrezajo, vnaprej opravičujem.

Sicer je mogoče, da bom mnenje o umetniški direktorici spremenila. Devetega imam napovedan intervju z njo. Če se bo seveda zgodil. Če ne drugega, sem se prvi dan na Documenti naučila, da tamkašnjemu 'piarju' ne gre zaupati. Poskušajo te prepričati, da si sam NE SMEŠ organizirati intervjujev z umetniki, saj bodo že oni za vse poskrbeli. Potem ne naredijo kaj dosti. Če ne bi 'delala za hrbtom' sicer skrajno prijaznega in zame pristojnega piarovca, gospodiča Nicolasa Smirnoffa, bi lahko bolj ali manj le snemala razstave. Ko sem ga potem včeraj prijazno vprašala, kdo od umetnikov bo popoldne morda prišel v muzej Fridericianum, glavno razstavno prizorišče, je odvrnil: Nihče. Pa sem že 15 minut pozneje naletela na britansko zvezdnico sodobne umetnosti (sicer rojeno na Poljskem) Goshko Macugo, pa Kadra Attio in legendo zahodne ameriške obale Llyna Foulksa. Vsi so bili pripravljeni na pogovor. V resnici oziroma po podatkih predstavnikov za stike z javnostjo jih tam ni bilo ... Recimo ...

Sicer se je moje 'ta zaresno delo' začelo pred s plevelom in drugimi rastlinami preraslim kupom smeti, projektom Kitajca Songa Donga. Gre za prvo delo, ki ga je za Documento naročila Carolyn Christov-Bakargiev. Song Dong pa svoje delo Doing Nothing Garden razlaga kot nekakšen samosvoj organizem, ki ruši baročno zasnovo parka Karlsaue. V delu se navezuje tudi na tradicionalno Kitajsko, ki izumira; na Kitajsko, v kateri so družine kot v nekakšnik skupnosti živele okoli notranjega dvorišča in so si vse delile, tako pa tudi nič ni romalo v smeti. Če je ena družina skuhala nekoliko preveč hrane, jo je del odstopila drugi in tako naprej. Song Dong še vedno živi v takšni skupnosti v Pekingu, ne razmišlja o emigraciji in drugače od številnih kitajskih umetnikov in aktivistov meni, da na Kitajskem ni težko svobodno ustvarjati. Samo je pa res, da je njegovo delo zelo apolitično.

Bolj politični pa sta (poskušata biti) Goschka Macuga in Mariam Ghani. Njuno delo je del projekta, vezanega na Kabul. Afganistanska prestolnica bo ob Aleksandriji in Banffu letos tudi del prizorišča Documente, ki jo je gospa Carolyn želela decentralizirati. Goschka Macuga je tako ustvarila zanimivo dioramo, v kateri poveže v vojni poškodovani Fridericianum in prebivalce Kabula, Ghanijeva pa je ustvarila videodiptih, v katerem drugega ob drugem predvaja filma o Fridericianumu in pa palači Dar ul-Man v Kabulu. Palačo so zgradili v dvajsetih letih in ostaja simbol želje po modernizaciji Afganistana, ki jo je pod kraljem Khanom zagnal Mahmud Tarzi, velik intelektualec in borec za izobraževanje žensk v Afganistanu prvi polovici 20. stoletja.

Mariam Ghani je sicer hčerka Ašrafa Ghanija, ene najvplivnejših afganistanskih osebnosti, finančnega ministra na začetku vladavine predsednika Karzaja in celo kandidata za mesto generalnega sekretarja OZN-a. Odraščala je v Združenih državah in v Kabul prvič prišla pred desetimi leti. Od tedaj se v svojem delu ukvarja s Kabulom in možnostmi za njegovo obnovo.

Zvečer je bila zabava za tisoč in več ljudi. To pa v tem poročilu izostane ...

Polona Balantič