»Weg …« Nekdo za mano skozi zobe govori:"Weg, weg, muss weg ..." (torej, stran, stran, mora stran). Obrnem se in zagledam starejšega gospoda, oblečenega v svetla oblačila, nekako tako, kot so običajno na evropskih popotovanjih oblečeni ameriški starejši pari. Stojiva pred eno od instalacij, ki že skoraj dokončane napovedujejo 14. documento, največjo umetniško razstavo na svetu ali 100 dni trajajoči začasni muzej, kot je documento označil njen ustanovitelj Arnold Bode.

Gospoda prijazno vprašam, kaj mora stran. Niti me ne pogleda, ampak še naprej očitno jezno ponavlja weg, weg … In se obrne še na levo, proti veliki zelenici pred muzejem Fridericianum, kjer raste model partenona, zgrajen v razmerju 1 : 1 do izvirnega, na katerega naj bi do začetka razstave v plastičnih vrečkah obesili 60.000 knjig, ki so se kadar koli znašle na katerem od seznamov prepovedanih knjig. Partenon prepovedanih knjig je projekt brazilske umetnice Marte Minujin, ki je ob pripravah na projekt na lokaciji enega prvih nacističnih sežigov knjig leta 1933 objavila tudi strnjeni seznam 170 bolj znanih in obširni seznam 70.000 knjig, ki so bile kadar koli prepovedane. Že hiter pregled je izjemno zanimiv: Balzac, Balzac … veliko Balzaca, Heine, celo pravljice in pesmi, ki sta jih zbrala v Kasslu delujoča brata Grimm (k njima se še vrnemo), Schiller, Schiller … Schiller… Balzac zmaga v zastopanosti.

Če morda še razumem, da gospoda moti struktura iz betonskih cevi, v katerih so študenti kasselske umetniške akademije (Kunsthochschule) uredili začasna stanovanja, težje razumem, da ga moti partenon prepovedanih knjig. "To mora stran, da lahko pride cirkus." "Aha." "Veste," nadaljuje in pokaže na legendarno skulpturo Rahmenbau (Okvirna struktura) avstrijske umetniško-arhitekturne skupine Hans-Rucker-Co iz leta 1977. Gre za projekt, ki je nastal v okviru documente 6 kustosa Manfreda Schneckenburgerja. Prav to leto je bila uvedena tradicija, da (skoraj) vsaka documenta javni prostor v Kasslu trajno zaznamuje s kakšnim projektom. Kramp Claesa Oldenburga na bregu Fulde iz leta 1982 ali pa Mož, ki se vzpenja v nebo Jonathana Borofskyja pred staro železniško postajo (danes Kulturbahnhof) iz leta 1992 so legendarne javne skulpture. Nekatere so zaradi negodovanja domačinov odstranili, pa čeprav v mesto tudi v letih med dvema izdajama documente vabijo turiste z vsega sveta.

Gospod je neomajen. "Veste, koliko denarja nas je že stala ta zadeva?" "Ne, ampak vem pa, da je legendarna." "Milijone, to razpada in je treba ves čas popravljati." Ugotovim, da ne bom prišla nikamor. In ko še enkrat zamomlja weg, weg, ga vendarle povprašam, kaj še mora stran. Tedaj me prvič pogleda in reče: "Kaj ne razumete besede 'weg'? Vi pa niste Nemka, ne?" "Seveda razumem, ne, Nemka pa res nisem." "Alles klar." In je šel.

Huh. Gospa v bližini, ki se medtem pomenkuje s Hiwo K., avtorjem betonske skulpture, pripomni: "Ta je bil pa najhujše sorte." Mene ni toliko presenetilo očitno sovraštvo do sodobne umetnosti kot odzven istega sovražnega diskurza, ki prevladuje v komentarjih ob člankih o kulturni politiki, samozaposlenih v kulturi in financiranju umetnosti na splošno: koliko denarja gre za to … No, v primeru documente je denarja res veliko: več kot 30 milijonov evrov, od tega polovica prihaja iz javnih sredstev.

V resnici gre za veliko denarja. Samo za primerjavo: glavna razstava na beneškem bienalu prejme zgolj okrog dva milijona evrov. In v resnici veliko prispevata tudi mesto Kassel in zvezna država Hessen, vendar je prav documenta veliko pripomogla k prepoznavnosti mesta; predvsem k mednarodni prepoznavnosti, saj sicer le malo tujcev ve, da je bilo mesto v času Napoleonovih osvajanj prestolnica kraljevine Vestfalije, na čelo katere je Napoleon postavil svojega najmlajšega brata Jeroma. Malo jih tudi ve, da je bil Fridericianum domnevno prva stavba, namensko zgrajena za potrebe javnega muzeja. In malo jih pozna očarljive vodne terase nad gradom Wilhelmshöhe, na vrhu katerih na zloveščem podstavku kraljuje kip Herkula. Sploh v (preveč) oblačnih in vetrovnih dneh s prebliski sončnih žarkov skozi oblake vse skupaj nudi kuliso, vredno prizorišča najbolj mračnih pravljic bratov Grimm. K njima se vrnemo še enkrat …

Če se vrnemo na lokacijo "pogovora". Rob jedra vsake documente, ki ga začrtujeta predvsem muzej Fridericianum in pa Documenta Halle. Pred njo dokončujejo projekt v iraškem Kurdistanu rojenega umetnika Hiwe K., ki je z družino že leta 1988 kot begunec prišel v Zahodno Nemčijo. Postavil je strukturo iz betonskih cevi, v kakršnih so si migranti v grškem pristanišču Pirej uredili zasilna prebivališča. V Kasslu so cevi v pravi dom uredili študenti kasselske visoke šole za umetnost. Prvotni načrt je bil, da bi v eni od cevi vseh 100 dni documente živel Hiwa K., druge pa bi ponudili v najem kot počitniška prenočišča, z denarjem pa bi zgradili bolnišnico ali kaj drugega v pomoč migrantom. Iz tega ne bo nič, ker nemški predpisi o varovanju zdravja prenočevanja na prostem ne dovolijo. In denarja za bolnišnico tudi ne bo.

Partenon prepovedanih knjig je najbolj monumentalen namig na to, da je kustos documente 14 Adam Szymczyk na neki način "priklopil" svojo razstavo na izvirno idejo Arnolda Bodeja. Ta kasselski umetnik in umetniški pedagog je namreč leta 1955 documento zasnoval kot razstavo, ki naj vzpostavi most med povojno in prednacistično Nemčijo; kot razstavo, ki naj na ogled postavi tisto, kar je bilo v času nacistične diktature difamirano kot degenerirana umetnost.

Kassel ima v zgodovini razvoja Hitlerjeve diktature poseben položaj. Ne le da se je v Kasslu zgodil eden prvih požigov knjig, v Kasslu so dva dni pred kristalno nočjo, to je 7. novembra 1938, testno izpeljali naskok na judovske trgovine in druge ustanove; storilci so bili oblečeni v civilna oblačila in naj bi tako demonstrirali spontano in iskreno sovraštvo prebivalstva do Judov.

Osnovna ideja in po jasnem namigu, da ne bo mogla biti realizirana, nenehna inspiracija Szymszykovi ekipi, je bila zbirka oziroma – bolje rečeno – grmada več kot 1.200 umetniških del, ki so jo pred petimi leti odkrili v stanovanjih Corneliusa Gurlitta, sina Hildebranda Gurlitta, enega od štirih pooblaščenih trgovcev z umetninami v službi Tretjega rajha. Szymczyk je zbirko želel razstaviti, a iz tega potem ni bilo nič …

Malo bolj zabavna in ne tako neposredna povezava z nacizmom je tudi vključitev muzeja bratov Grimm med razstavišča documente 14. Na to sem pomislila, ko smo se z avtom prebijali skozi naliv. Pri Nürnbergu je bilo. Za nami je bilo veliko (preveč) ur vožnje, predvsem zaradi mejne "kontrole" med Avstrijo in Nemčijo. Pred nami prav tako preveč. Takrat sem se spomnila neke teorije o dnevu rojstva nemške romantike. Leta 1793 sta dva prijatelja, študenta, tedaj ljubitelja dobro zasukanih besed, na konjih popotovala po južnejših predelih tedanje kakofonije nemških držav(ic). Spoznavala sta tamkajšnjo umetnost, zagledano strmela v arhitekturo, prevzel ju je sin Nürnberga Albrecht Dürer. Ampak tisto, kar je res legendarno, je, da naj bi se njun romantični sentiment porodil, ko sta na konjih prijahala pred Nürnberg in nad njegovimi strehami in stolpi ugledala – luno. Tedaj je bila rojena nemška romantika. To je seveda eden od mitov, ki pa ne zanika tega, da sta kamerada in vrstnika in privrženca republikanske ideje Wackenroder (za tifusom je sicer umrl že pri 24 letih leta 1798 in torej ni dočakal obrata stran od romantike) in Tieck bila zgodnja romantika.

Tedaj sta bila Jacob in Wilhelm Grimm še dečka in nikoli nista zares postala privrženca romantike, veliko bolj nečesa, kar sta v občutju opisala kot gotski srednji vek. Glavno delo sta opravila v Kasslu. Njun prvi dosežek je bila nemška slovnica, za ta tekst pa je bolj bistveno to, da sta od leta 1806 zbirala pravljice in sage. In po drugi svetovni vojni je nekaj pozornosti uspelo dobiti tezi, da naj bi prav pravljice bratov Grimm otroke učile nasilja in tolerance do grozodejstev; do so pravzaprav senzibilizirale generacije nemških otrok za to, kar je potem postal pekel tretjega rajha; v dobesednem pomenu najprej pekel za knjige, malo za tem za ljudi.

Kaj je Szymczyk postavil v muzej bratov Grimm, še ne vem, saj se razstavišča odprejo čez nekaj ur. Me pa seveda zanima.

Namesto epiloga – Hitler bi bil zgrožen, ko bi na privilegiranem mestu, na Königsplatzu, sredi območja za pešce in nakupovalne aleje odkril obelisk, ki ga je postavil temnopolti umetnik. Olu Oguibe je delil svojo izkušnjo begunca iz ljudstva Igbo, večinskega prebivalstva republike Biafra, ki se je leta 1967 odcepila od Nigerije, po tragični vojni pa se je tri leta pozneje predala. Oguibe je z družino kot majhen deček postal notranji begunec. Postavil je obelisk s posvetilom vsem razseljenim ljudem, tujcem in beguncem. Tistega dopoldneva se nihče ni zgražal. Obelisk je verjetno dovolj klasična forma, da prepriča tudi tiste, ki želijo, da se bo partenon prepovedanih knjig čim prej odstranil in bo lahko prišel cirkus! Morda se jim malo zatakne le, ko na severni strani zagledajo napis v arabskem jeziku …