Stare kulture so v praznikih pogosto videle nevarne trenutke prehoda, ko meje med podzemljem, tuzemstvom in nebesi niso bile povsem trdne in ko so bitja iz teh različnih svetov lahko prišla v stik. To je bil magični čas, ko je bilo mogoče 'marsikaj' in ko mit kar naenkrat ni bil več samo mit, ampak morda tudi resnica. Sodobna civilizacija kot najbolj izrazito obdobje prehoda - čeprav o njem ne razmišlja več v terminih antičnega človeka - razume prav čas okoli novega leta. In v tem času nam firenška galerija Uffizi predstavlja eno od najbolj znamenitih htonskih bitij, torej bitij, ki so živela v podzemlju, ki pa so vendar imela tudi vpliv na dogajanje v človeškem tuzemstvu. Meduza je bila Gorgona, ženska s kačami namesto las, kdor jo je pogledal, pa se je spremenil v kamen.
Od prelepe in krepostne mladenke do pošasti
Vendar Medusa ni bila vedno zlobna. Najprej je bila to prelepa mladenka, svečenica v Ateninem templju. Bila je predmet poželenja številnih; eden si jo je vzel na silo. In to je tudi odločilo o njeni usodi. Šele po tem, ko je Meduzo posilil gospodar morja Pozejdon, je besna Atena dekle spremenila v pošastno baburo. Njenim grozovitim dejanjem je konec naredil šele Perzej, ki je ob pomoči Atene in Hermesa, ki sta ga oskrbela s krilatimi sandali, Hadovo kapo nevidnosti, z mečem in s ščitom, opremljenim z zrcalom, da mu žrtve ni bilo treba gledati neposredno v oči, kar bi ga spremenilo v kamen, Meduzo obglavil.
Meduza, mučiteljica vsakega moškega
Vendar to obglavljenje človeštva pred Meduzo ni rešilo. Vsaj ne v simbolnem pomenu, o katerem se je v svojem delu Das Medusenhapt (Meduzina glava) iz leta 1922 razpisal Siegmund Freud. Freud, ki je trenutke prehoda med različnimi sferami, o katerih naj bi govorili prazniki, lociral v človekovo psiho, v kateri se nenehno odvija medigra med zavestnim jazom (ego), instinkti (id) in od zunaj 'vsiljenimi' normami in vrednotami (superego). Vsi miti naj bi v resnici tematizirali to pogosto kaotično sobivanje vseh treh prvin človekove biti. Tudi mit o Meduzi, ki naj bi govoril o moškem inherentnem strahu pred kastracijo. Meduzina glava naj bi tako predstavljala ženske genitalije, okamenelost, ki jo povzroči pogled na Meduzo, pa naj bi bila sinonim za hromeči strah, ki ga občuti fant, ko prvič zagleda žensko spolovilo. Meduza oziroma njena glava naj bi predstavljala, kot je pisal tudi psihoanalitik druge generacije Otto Fenichel, "grozno falično mater", ki naj bi fantu grozila s kastracijo.
Meduza, mitološko bitje, ki vztraja med nami
V diskurzu o tem, da je Meduza prispodoba enega od temeljnih srahov vsakega moškega, je morda res nekaj resnice. Kako drugače bi si tudi lahko razložili trajnost fascinacije umetnikov s tem htonskim bitjem. Meduza je eno od najpogosteje upodobljenih antičnih mitoloških bitij, še posebej pa to velja za čas moderne umetniške ustvarjalnosti, ko se je upodabljanje mitoloških oseb iz umetnosti sicer nekoliko umaknilo. V Firencah sicer ta ustvarjalnost ni zastopana, kajti na ogled so predvsem dela starejše datacije.
V središču postavitve je slika, ki jo danes pripisujejo flamski šoli, več stoletij pa je zmotno veljala za delo Leonarda da Vincija. Delo, ki je nastalo okoli leta 1600, predstavlja naturalistično naslikano glavo, ki leži v gnezdu zvijajočih se kač; naokoli so krastače in netopirji. Ob približno 40 delih je razstavljenih tudi nekaj izdaj Dantejeve Božanske komedije z upodobitvami Meduze, ki nastopi v IX. spevu Pekla, in izvod Ovidovih Metamorfoz, v katerih je rimski pesnik povzel Meduzin mit.
Razstava bo na ogled do 31. januarja, vas pa vabimo, da si spodaj ogledate še nekaj najbolj znamenitih upodobitev Meduze.
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje