Palača Strozzi je s svojo ponudbo povsem nasprotna težnjam množičnega turizma. Obiskovalec, ki pride v Firence za 24 ur, ne bo obiskal palače Strozzi. Prišel je zato, da bo videl Uffize, Davida, stolnico in druge znamenitosti. Zato nimamo težav z množičnim turizmom.
Z Marino Abramović smo začeli novo poglavje, poglavje performansa. Delo Abramovićeve ponuja najustreznejši vstop na to področje. Še nekaj moram poudariti: gre za prvo razstavo ženske umetnice v Palači Strozzi. Tudi za ta namen ni boljše izbire, kot je Abramovićeva, saj velja za matriarhinjo performansa. Marina je ikonična osebnost, ki presega meje umetnosti. Njena ustvarjalnost je brezmejna, in to v vseh pogledih.
Zadnja tri leta je direktor firenške palače Strozzi. Oziroma, natančneje, Sklada Palače Strozzi, ki upravlja razstavišče v istoimenski palači v Firencah.
Priložnost za obisk bisera firenške renesanse nam je ponudila velika retrospektiva del razvpite Marine Abramović, trenutno na ogled v palači. Z dinamičnim direktorjem ustanove pa nismo govorili samo o trenutni razstavi, pač pa tudi o vodenju te svojevrstne ustanove, ki zna s tehtnim načrtovanjem svojih razstavnih projektov ubiti po več muh na en mah: po dobrem desetletju delovanja je finančno skoraj samozadostna, čeprav ponuja vse prej kot lahkoten razstavni program.
Direktor Arturo Galansino: palača Strozzi v Firencah slovi kot ena najpomembnejših renesančnih palač v Italiji. Zakaj?
No, gre zanesljivo za eno največjih italijanskih mojstrovin iz 15. stoletja. Tu ni dvomov. Pomembno prispeva k videzu Firenc in že petsto let predstavlja eno osrednjih točk urbane strukture mesta. Res pa je, da je palača Strozzi v zadnjih dvanajstih letih dobila nov značaj. Zaslugo za to ima Sklad palače Strozzi, ki tu vsako leto postavlja nove velike razstave. Z njimi so Firence postale zelo pomemben cilj ljubiteljev razstav v Italiji. Ne glede na temo ali umetnika so naše razstave med najbolj obiskanimi v Italiji. Poudaril bi, da smo se v zadnjih treh letih vpisali tudi na mednarodni zemljevid, zlasti z razstavami sodobne umetnosti. Nihče drug v Italiji ne postavlja tako velikih, tako dobro obiskanih in tako uspešnih razstav sodobne umetnosti, kot so naše.
Ko je plemiška družina Strozzijev na začetku 20. stoletja doživela svoj zaton, je začela propadati tudi palača. Drži?
No, takrat so palačo prodali – oziroma odstopili državi. To je bilo leta 1939. Firence so jo že na začetku namenile javni rabi. Najprej so vanjo naselili zgodovinski arhiv Vieusseux, nato pa še Inštitut za renesanso. Palača je torej z arhivom in knjižnico dobila javen značaj. Že takoj pa so razmišljali tudi o razstavah, ki bi jih lahko postavili vanjo. Zato je kmalu po drugi svetovni vojni postala tudi razstavni prostor, čeprav samo občasno.
Leta 2006 so ustanovili Sklad palače Strozzi, s čimer je razstavna dejavnost postala redna. Po vojni so vanjo naselili še eno ustanovo, in sicer ugledni firenški Bienale antikvitet. Gre za najpomembnejši dogodek na področju trga starih umetnin v Italiji in za enega najpomembnejših v svetu, ki ga še vedno prirejajo. Bienale antikvitet je imel svoj sedež tu do konca osemdesetih let. Nato so prostori postali neustrezni, zato so ga preselili drugam.
Direktor Galansino, posvetiva se zdaj zadnjim dvanajstim letom, odkar je začel delovati vaš sklad. Vaš predhodnik na mestu direktorja, James Breadburne – ki zdaj vodi pinakoteko Brera v Milanu –, ga je vodil devet let. Značaj mu je torej vtisnil on, kajne?
Najprej naj povem, da je sklad že od samega začetka hotel vtisniti palači Strozzi mednarodni značaj. Novo razstavišče naj bi upoštevalo mednarodne standarde, temu je sledil tudi izbor direktorja. Tako moj predhodnik James kot jaz sva bila izbrana po merilih, ki v Italiji niti slučajno niso običajna. Našli so naju tako, da so uporabili mednarodne lovce na glave in določili mednarodna kadrovska merila. Takšna metoda je v Italiji še vedno redka. Seveda pa je res, da smo, pravno gledano, zasebna ustanova, zato smo mnogo bolj prožni kot veliki državni muzeji. Takšno je torej že izhodišče, kar je pomembno.
Pomembno je tudi to, da hoče biti palača Strozzi odprt prostor. Nikoli se ni želela omejevati na razstavno dejavnost. Od ustanovitve sklada smo težili k temu, da bi palačo vrnili mestu.
Kaj se je dogajalo prej? Kot sem vam že povedal, so v njej prirejali razstave, med njimi so bile tudi zelo velike, vendar pa ne redno. Vmes so bila dolga obdobja, ko je bila palača zaprta. V njej so sicer delovali inštituti, a ni se odpirala mestu, kot se danes. Notranje dvorišče palače Strozzi je danes del mestne arterije: če hočete z ulice Tornabuoni priti na trg Strozzi, ne boste več naredili zavoja okoli palače, temveč boste prečkali njeno dvorišče. In tako zdaj vsako leto stopi v palačo milijon ljudi, turisti si lahko ogledajo njeno notranjost, tudi če ne pridejo na razstavo. Na notranjem dvorišču delujeta bar in trgovina, ki imata veliko strank; palača je tako postala tudi kraj srečevanja, ki ga Firenčani cenijo.
Sklad palače Strozzi je torej najprej odprl palačo mestu, s čimer je celo nekoliko spremenil geografijo mestnega središča. Torej nismo tu samo zato, da organiziramo razstave, prispevamo tudi h gospodarskemu in kulturnemu življenju mesta. Delujemo v korist vzdržnega turizma, zelo pa smo pozorni tudi do obiskovalcev s posebnimi potrebami.
Vidite, direktor Galansino, v Sloveniji ni prav veliko ustanov, ki bi bile podobne vaši. Razložite mi, prosim, kako deluje sklad: v pravnem smislu je zaseben, toda njegovi ustanovitelji so javne ustanove? Je tako?
Gre za mešani model, ki v Italiji ni zelo razširjen. Mislim, da smo bili med prvimi na tem področju, gotovo pa smo najbolj dolgoživi. V Italiji velja predsodek, da javni in zasebni sektor slabo sodelujeta. Toda palača Strozzi je v zadnjih dvanajstih letih dokazala nasprotno. Še več: javno in zasebno sta v našem primeru sodelovanje izkoristili v svojo korist.
Sklad je torej mešan že od začetka, so se pa vmes zamenjali nekateri ustanovitelji. Med javnimi članicami sklada so občina Firence, dežela Toskana in deželna Gospodarska zbornica. Včasih je sodelovala še Pokrajina Firence, ampak pokrajine so vmes ukinili … skratka, zgodile so se institucionalne spremembe, tudi na državni ravni. Toda v teh letih je prišlo do neke druge pomembne spremembe, namreč v deležu javnih dotacij našemu razstavišču. Javne ustanove so sprva prispevale mnogo več denarja – več kot dvakrat toliko, kot dajejo danes. Trenutno je v našem proračunu samo 20 odstotkov javnih sredstev.
Ali to pomeni, da si 80 odstotkov potrebnega denarja zaslužite sami?
80 odstotkov proračuna si ustvarimo sami: bodisi s prodajo vstopnic bodisi z zasebnimi sponzorskimi sredstvi. Približno polovico po eni in polovico po drugi poti. Petina proračuna so torej javna sredstva, dve petini so prispevki zasebnikov in dve petini zaslužek od vstopnic. Menim, da gre za odlično ravnovesje. Palača Strozzi je s tem postala vzor vzdržnega proračuna kulturne ustanove, in to tudi na mednarodni ravni. O tem ni dvomov. Težko boste našli ustanovo, ki bi stala davkoplačevalce manj kot naša.
V resnici tudi novinarji iz tujine vse pogosteje poročamo o razstavah, ki jih postavljate v palači Strozzi. Seveda pa imate v mestu zelo hudo konkurenco. V kakšnih odnosih ste z Galerijo Uffizi, denimo, ali pa z Akademijo?
Omenjenih ustanov nimamo za tekmece, temveč čedalje pogosteje sodelujemo z njimi. Seveda je res, da so Firence polne pomembnih ustanov; zato se trudimo, da bi bili drugačni. Velike razstave sodobne umetnosti, ki sem jih uvedel v svojem mandatu, za nas vsekakor pomenijo pomemben premik. Z njimi dopolnjujemo zelo bogato ponudbo stare umetnosti, po kateri slovijo Firence. In prav sodobna umetnost nam omogoča, da z drugimi sodelujemo.
Naj omenim primer zadnje razstave – razstave del Marine Abramović –, čeprav to ni edini primer. Nekatera njena dela smo razstavili v Stolničnem muzeju, ki je eden najbolj obiskanih razstavnih prostorov v mestu. Njena dela tam zdaj vzpostavljajo dialog z deli iz stalne zbirke. Tako smo našli rdečo nit, ki našo razstavo povezuje s škofijskim muzejem.
Pogosto sodelujemo tudi z galerijo Uffizi, naslednjo razstavo del Verrocchia pa bomo postavili v sodelovanju z muzejem Bargello. Kot torej vidite, se trudimo izkoristiti bogastvo mesta tako, da imamo od sodelovanja korist vsi, ne samo mi. Firence so nedvomno kraj z močno in bogato ponudbo, prav zato so zelo privlačne. Torej moramo skupaj izkoristiti ta prostor, ki ga ne razumemo kot omejevanje, temveč kot vir priložnosti.
Pred nekaj meseci smo se pogovarjali z direktorjem Uffizov, Eikejem Schmidtom, ki je izrazil zadovoljstvo, ker število obiskovalcev letos ne raste več. Tu se dotikava težav, ki jih je s sabo prinesel množični turizem. Ali to občutite tudi v palači Strozzi?
Sam nimam takšnih srečnih težav, kot jih ima prijatelj in kolega Eike. Prav je, da se kot vodja največje firenške znamenitosti, pa tudi najbolj obiskanega muzeja v Italiji nekoliko brani čedalje večjega navala turistov. Dejstvo je namreč, da število obiskovalcev vsako leto zraste za nekaj odstotkov. Turizem se širi in postaja vse bolj globalen pojav. V Firence hočejo priti ljudje z vseh koncev sveta. Tega smo seveda veseli, toda to prinaša tudi težave.
Palača Strozzi je s svojo ponudbo povsem nasprotna težnjam množičnega turizma. Obiskovalec, ki pride v Firence za 24 ur, ne bo obiskal palače Strozzi. Prišel je zato, da bo videl Uffize, Davida, stolnico in druge znamenitosti. Zato mi nimamo težav z množičnim turizmom. Nagovarjamo povsem drugačno občinstvo: radi rečemo, da si prizadevamo za kakovostni turizem. Lahko vam povem kakšen povsem preverjen podatek, do katerega smo prišli na podlagi mednarodnih študij. Pri nas raste zlasti delež tujih obiskovalcev. Seveda je to odvisno od leta in od razstav, ampak v povprečju je komaj 30 odstotkov naših obiskovalcev Toskancev. Vsi drugi prihajajo v palačo Strozzi od drugje. Skoraj polovica jih je iz tujine.
Ugotovili smo še nekaj: da številni pridejo v Firence samo zaradi naših razstav. Seveda potem obiščejo še kaj drugega, toda pomemben je podatek, da obiskovalci prihajajo sem zato, ker smo jim v palači Strozzi ponudili dober, kulturni razlog za obisk Firenc. Naša dejavnost zato spodbudi kakovostnega turista, ki mnogo bolje ve, kaj hoče, kot pa množični turist. Naš turist praviloma v mestu ostane kak dan dlje. Tak gost torej ustvari tudi več dohodka v mestu, hkrati pa ga ne zlorablja, kar velja za vsakodnevne množice, zaradi katerih je življenje Firenčanov čedalje bolj oteženo.
V gospodarskem smislu je torej pomemben sklep, da razmeroma majhna ustanova, kot je naša, pomembno vpliva na gospodarsko sliko Benetk. V dobrih letih, ko naše razstave sodobne umetnosti obišče veliko tujcev, ti v mestu ustvarijo 40, 50 milijonov evrov. Za vsak evro, ki ga pustijo v palači Strozzi, zapravijo še od šest do sedem evrov v mestu. To pomeni, da je kultura odličen pospeševalec gospodarstva.
Preden se posvetiva razstavi Marine Abramović, mi, direktor Galansino, dovolite nekoliko osebno vprašanje. Preden ste prišli v Firence, ste službovali v Louvru, nato pa še v londonski Nacionalni galeriji in na tamkajšnji Kraljevi akademiji umetnosti. Bi lahko primerjali te delovne izkušnje?
Gre za povsem različne svetove. Louvre je velik državni muzej, ki ima za narod simbolni pomen. Dejansko gre za skupek, ki ga sestavlja več samostojnih muzejev. Tam se človek lahko nauči marsičesa, toda Louvre deluje povsem drugače, kot delujemo mi. Gre za ogromen muzej, ki ga skoraj v celoti vzdržuje država.
Tudi londonska Narodna galerija je državni muzej, a precej manjši. To je galerija slik, ki je manjša celo od slikarskega dela Louvra. Toda tamkajšnja zbirka je neizmerno kakovostna: gre za enega najbolje obiskanih muzejev starejše slikarske umetnosti na svetu. Tam sem se veliko naučil: o kakovostnih postavitvah razstav, o tem, kako posredovati umetnost, kako jo ponuditi obiskovalcu, ne da bi zniževal visoka merila … Hkrati sem se tam naučil, kaj pomeni sodelovanje zasebnikov v kulturni ustanovi. V Angliji – v nasprotju z Italijo ali Francijo – so javno-zasebna partnerstva začeli že mnogo prej, zato nas lahko veliko naučijo.
Kraljeva akademija je za naše razmere še vedno zelo velika, toda po svoje je podobna palači Strozzi, saj je v celoti v zasebni lasti. Tudi tam prejemajo nekaj javnih sredstev za delovanje, a formalno-pravno so zasebna ustanova. Ljudje, ki so zaposleni v Kraljevi akademiji, zato znajo zadostiti potrebam po kakovosti in hkrati zagotavljati velik obisk. To je naše vodilo tudi v Palači Strozzi: nenehno se trudimo za visoko kakovost in izvirnost razstav. V Italijo prinašamo stvari, ki jih tu še ni bilo, zato lahko rečem, da pri odločitvah tudi tvegamo. V Palači Strozzi ne boste nikoli videli banalne razstave, ki hoče zgolj privabiti čim več obiskovalcev. Hkrati pa se zavedamo, da so številke pomembne; povedal sem vam že, da le 20 odstotkov proračuna dobimo iz javnih sredstev. Vse drugo si moramo zaslužiti s pokrovitelji in vstopnicami. Zato vemo, kaj pomeni "vzdržno" poslovanje v kulturi, ki mora biti tudi nekoliko podjetniško usmerjeno.
V takšnih poslovnih okoliščinah je zdaj na vašem programu razstava Marine Abramović. Zakaj ste se odločili za razstavo njenih del, direktor Galansino?
Marina Abramović je četrta etapa zelo uspešne serije razstav "na poti proti sodobni umetnosti", ki smo si jo zamislili v Firencah. Preden smo se tega lotili v Palači Strozzi, mesto česa takega ni bilo vajeno.
Firence so se v zadnjih letih dejansko spremenile. Tudi po zaslugi naše dejavnosti so postale cilj ljubiteljev sodobne umetnosti. Pri nas so razstavljali Aj Vejvej, Bill Viola, Carsten Höller in zdaj Marina Abramović. Naša ponudba sodobne umetnosti je torej raznolika, hkrati pa opismenjuje obiskovalce o sodobnih smernicah v umetnosti. Razstave, kot so naše, so redke; so namreč velike, ambiciozne in naredijo močan vtis. Javnost nam pri tem sledi.
Z Marino Abramović smo začeli novo poglavje, poglavje performansa. Delo Abramovićeve ponuja najustreznejši vstop na to področje. Še nekaj moram poudariti: gre za prvo razstavo ženske umetnice v Palači Strozzi. Tudi za ta namen ni boljše izbire, kot je Abramovićeva, saj velja za matriarhinjo performansa. Marina je ikonična osebnost, ki presega meje umetnosti. Njena ustvarjalnost je brezmejna, in to v vseh pogledih.
Zato nam je v veliko čast, da lahko gostimo njeno prvo veliko retrospektivo. Glede izbire ni nobenega dvoma. Odziv obiskovalcev nam to potrjuje.
Ste imeli pri postavitvi kakšne težave? Razstavljate namreč tudi performativna dela, ki so bila v izhodišču eksistencialno odvisna od fizične navzočnosti umetnice …
Marina je prispevala k razvoju performativne umetnosti tudi na metodološki, ne samo umetniški ravni. Po njeni zaslugi lahko performativno umetniško delo traja večno. Razstava torej ponuja tudi ponovitve njenih performansov. Abramovićeva je razvila posebno metodo priprave interpretov. V tem smislu zanika svoja lastna stališča iz sedemdesetih let. Performans ni več povezan s trenutkom in zato neponovljiv, temveč lahko traja, če ga seveda obnovimo po ustrezni metodi, ki se ji pravi "metoda Abramović". Zato so v palači Strozzi na ogled tudi takšna dela "živega gledališča". Razstava tako postane živ organizem, vsak dan se spreminja, pač glede na različne performanse, ki jih obujamo.
Abramovićeva že petnajst let goji to metodo.
Na ogled je okoli sto del Marine Abramović različnih umetniške zvrsti.
Prva dela so iz sedemdesetih let: gre za slikarska dela Marine Abramović, ki so nastala, ko je bila še študentka beograjske likovne akademije. Temu sledijo prvi performansi: ti so bili najbolj skrajni, najbolj nasilni, z njimi je umetnica bliskovito zaslovela. Nato pridejo dela iz zelo plodnega in pomembnega obdobja, ko je ustvarjala s svojim takratnim partnerjem Ulayem. Gre za obdobje dvanajstih let. Temu sledi novo, samotno obdobje, ki vključuje številna dela o Balkanu. Zelo pomemben je cikel del Balkanski barok, ki ji je prinesel zmago na beneškem Bienalu leta '97. Zadnji del razstave tvorijo dela zadnjih let, ki so bolj duhovna in pogosteje vključujejo gledalca. Pogovarjava se za mizo – nekoliko nespoštljivo – sredi instalacije The Artist Is Present iz leta 2010. To delo povzema ves njen angažma, da bi gledalca potegnila v umetniško delo, da bi ga uporabila za svoj performans.
Na odprtju razstave ste doživeli pravi škandal: samooklicani češki umetnik je Marino Abramović napadel s kopijo njene slike. Lahko bi rekli, da vam je incident prinesel veliko brezplačne reklame, kaj pravite?
Verjemite mi, da bi si to reklamo z veseljem prihranili. Incident je pokvaril lepo razpoloženje, ki je vladalo na ta poseben dan. Večer pred tem sva z Marino predavala pred 1.800 obiskovalci, ki so prišli v gledališče na predstavitev razstave. Tam je vladala navdušujoča energija. Na dan incidenta je bila Palača Strozzi prepolna ljudi, ki so prišli po njen podpis … Potem pa je to ozračje pokvarila ta reč … Meni se zdi dogodek nedopusten, saj je nasilje vedno nekaj napačnega, nasilno dejanje pa nikoli ne more biti umetniški akt. Ta dozdevni umetnik je imel po lastnih izjavah performativne namene, a po moje je samo zmotil druge ljudi. Nasilje je še toliko bolj obsojanja vredno, kadar je usmerjeno proti ženski. Mislim torej, da je šlo za pravi madež tistega dne. K sreči ni bilo posledic, Marina se je zelo dobro odzvala na to. Kot veste, je nasilneža hotela celo spoznati in izvedeti, zakaj.
Tako, kot bi storil kakšen papež, kajne?
Da, lahko bi tako rekli. Veste, Marina ima navdušujoč značaj. S svojo močjo nas je tudi ob tej priložnosti osupnila.
Njena retrospektiva ostaja v Palači Strozzi v Firencah na ogled do 20. januarja. In potem?
Potem se bomo vrnili k renesansi. Ne prirejamo samo sodobnih razstav, temveč tudi druge. Sledi torej zelo izvirna razstava del Verrocchia, ki je bil učitelj Leonarda da Vincija. Tema bo torej: Verrocchio in izobrazba mladega Leonarda. Svet si že od nekdaj želi takšne razstave, saj je še nikoli ni bilo. Naša bo sovpadla s 500-letnico Leonardove smrti; umeščena bo torej v mednarodni kontekst, ki bo poln sorodnih obeležitvenih dogodkov. Prepričan sem, da bo odmevala po vsem svetu.
Iz oddaje Razgledi in razmisleki, 3. program Radia Slovenija, Ars.
Palača Strozzi je s svojo ponudbo povsem nasprotna težnjam množičnega turizma. Obiskovalec, ki pride v Firence za 24 ur, ne bo obiskal palače Strozzi. Prišel je zato, da bo videl Uffize, Davida, stolnico in druge znamenitosti. Zato nimamo težav z množičnim turizmom.
Z Marino Abramović smo začeli novo poglavje, poglavje performansa. Delo Abramovićeve ponuja najustreznejši vstop na to področje. Še nekaj moram poudariti: gre za prvo razstavo ženske umetnice v Palači Strozzi. Tudi za ta namen ni boljše izbire, kot je Abramovićeva, saj velja za matriarhinjo performansa. Marina je ikonična osebnost, ki presega meje umetnosti. Njena ustvarjalnost je brezmejna, in to v vseh pogledih.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje