Osrednjo pozornost Sobe 41 usmerjajo v veliko visokorenesančno trojico – Michelangela, Rafaela in Leonarda. Za zdaj so tja preselili le izbrana dela prvih dveh, Leonardo bo sledil pozneje. Vsi trije umetniki so se seveda likovno formirali in sloves najslavnejših umetnikov svojega časa dosegli pod oblastjo in mecenstvom slavnih Medičejcev, vendar med letoma 1498 in 1512, ko so nastala v dvorani razstavljena dela, je bila bankirska družina spretnih političnih potez pregnana iz mesta in mojstri so našli naročnike drugje.

Morda najpomembnejši med temi je bil florentinski trgovec Agnolo Doni, čigar družina je bila edina, ki je poleg papežev Julija II. in Leona X. pri obeh mojstrih, tako Rafaelu kot Michelangelu, naročil delo. Rafaelu je portret sebe in žene zaupal Agnolo Doni. Z ženo Maddalene Strozzi ju je, vsakega na svoji tabli, naslikal v letih 1504–1505.

Skrivna podoba za večjo plodnost
Pomembna in nova je predvsem namestitev obeh slik (prej sta viseli na natrpani steni palače Pitti), ki sta razstavljeni v stoječi stekleni vitrini, tako da si je mogoče ogledati tudi hrbtno stran del. Slika na hrbtni strani ženskega portreta sicer ni Rafaelovo delo, pač pa slikarja iz njegove delavnice z zasilnim imenom Serumindov mojster. Zanimiva pa je ikonografija upodobitve prizora grškega mita o Devkalionu in Piri, ki sta po potopu znova obljudila svet. Podoba je nastala torej v želji po plodnosti zakonskega para na sprednjih straneh slik.

Leto pozneje je svoje naročilo družine končal Michelangelo – gre za krožno delo, znamenito Doni Tondo s podobo Svete družine, ki bi lahko nastala, da bi z njo proslavili rojstvo hčerke Marije. "Očitno se je njuna želja uresničila," besede Maurizia Catolfija, vodje varnostnega oddelka v Uffiziju povzema New York Times.

S Sobo 41 (rečejo ji tudi Soba Rafaela in Michelangela) so naredili korak naprej proti uresničitvi vizije direktorja galerije Uffizi Eika Schmidta, ki želi z združitvijo del treh velikanov renesanse na eni strani ujeti "čarobni trenutek prvega desetletja 16. stoletja, ko so bile Firence kulturno in umetniško središče sveta". Poleg tega želi z novo postavitvijo strokovnjake in obiskovalce spodbuditi k drugačnemu pogledu na znana dela, drugačnemu razmišljanju in odpiranju novih vprašanj.

Rafaelov odgovor na Mono Lizo
Portreti zakoncev Doni so po njegovih besedah "Rafaelov odgovor na Leonardovo Mono Lizo", v času, ko so tekmovalno naravnani slikarji na vse pretege poskušali preseči drug drugega. Michelangelovo delo Doni Tondo pa med drugim osvetli umetnikovo občudovanje antične umetnosti. Za ponazoritev je v sobo zato postavil tudi helenistični kip Umirajoči Aleksander (ne gre pozabiti, da hrani Uffizi eno največjih zbirk antične skulpture, ki pa je v širši javnosti zaradi bolj prepoznavnih renesančnih del običajno spregledana). "V eni sobi tako lahko dojamemo celotno zgodovino umetnosti," še pravi direktor galerije.

Nekdanjemu direktorju Vatikanskih muzejev Antoniu Paolucciju, ki je dolga leta dejaven tudi v kulturni politiki Firenc, se zdi Soba 41 tudi pogled naprej, v stoletja, ki so renesansi šele sledila. Po njegovih besedah ponuja nova postavitev možnost razumevanja vsega, kar je sledilo – nadaljnjemu razvoju figuralne umetnosti v Italiji in Evropi.

Za neprebojnim steklom
Kar se tiče tehnoloških vidikov same postavitve del, želijo po Schmidtovih besedah postati muzej 22. stoletja. S pomočjo senzorjev nadzorujejo temperaturo, vlago in druge dejavnike, ki jih lahko direktor galerije ves čas spremlja na svojem telefonu. Varnost pred nepredvidljivimi podvigi obiskovalcev zagotavljajo sliki z neprebojnim steklom, v katerega so, kot je pojasnil Schmidt, zalučali kolo, pa ni pustilo niti praske. Seveda so to storili, preden sta bili za njim sliki, njegove besede povzame New York Times.

V Sobi 41 je razstavljeno še delo Madonne z liščkom, ki jo je Rafael naslikal za družino Nasi, še eno prominentno dinastijo tistega časa. Na novo mesto so jo prenesli iz dolgega hodnika, ki je tako natrpan s slikami, da obiskovalci Rafaelovemu delu niso posvetili pozornosti, ki jo zasluži.

Veliki mojstri ob manj znanih
V galeriji upajo, da bo z novo postavitvijo bolj do izraza prišlo tudi delo dominikanskega redovnika Bartolommea (1473–1517), Rafaelovega pomočnika, ki je po Schmidtovih besedah še en velik umetnik dobe, vendar pa ni imel take sreče v prepoznavnosti kot preostali mojstri. Postavljanje znanih mojstrovin ob dela manj znanih avtorjev bo po direktorjevem mnenju ustvarilo vizualno in intelektualno dinamiko. "Tako je kot glasba v simfoniji, ves čas ne moremo igrati v fortissimu."

Na vrsti Bernini in Goya
Direktor, ki se mu mandat izteče decembra 2019, ko bo prevzel vodenje umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju, je v zadnjih letih izvedel že nekaj podobnih reorganizacij in prestavitev glavnih zvezd zbirke. Februarja lani so v galeriji Uffizi odprli sobe, posvečene Caravaggiu in njegovim naslednikom, naslednji mesec pa čaka podobna preureditev sob z deli – od Berninija do Goye.