Prestižno in pogosto provokativno Turnerjevo nagrado, ki prihaja v spremstvu čeka za 25.000 funtov (28 tisoč evrov), je Boyceu v galeriji Baltic v Gatesheadu izročil modni fotograf Mario Testino; podelitev tokrat namreč prvič od leta 1984, kolikor nagrado podeljujejo, ni potekala v londonski galeriji Tate. (Mimogrede, večerno prireditev je za hip prekinil t. i. "streaker", torej neznanec, ki je skoraj gol - oblečen le v rožnat tutu in z besedami "Study this" ("Preučujte to!") na prsih - pridirjal na oder.) Za Turnerjevo nagrado pridejo v poštev britanski umetniki, mlajši od 50 let, ki so v zadnjih 12 mesecih s svojimi razstavami narekovali smernice v sodobni umetnosti.

Reinterpretacija urbanega parka
Dela finalistov so od 21. oktobra na ogled v omenjeni galeriji Baltic v Gatesheadu, doslej jo je videlo že 120 tisoč ljudi, odprta pa bo še do 8. januarja. Boyce se na razstavi predstavlja z "tiho atmosferično, lirično jesensko" inštalacijo, v okviru katere je tri velike bele galerijske stebre spremenil v drevesa, z baldahini enakih belih listov nad njimi in oglatimi rjavimi listi iz povoščenega krep papirja po tleh, knjižnično mizo pa je preoblikoval v igrivo moderno kreacijo po vzoru francoskega modernističnega oblikovalca Jeana Prouvéja, v katero so z otroško pisavo vrezane črke.

Dialog z začetkom 20. stoletja
Boyceova kreacija v marsikakem pogledu stopa v dialog z "modernističnim vrtom" z betonskimi listi, ki sta ga v Parizu leta 1925 razstavljala Joel in Jan Martel. Žirija je o nagrajencu povedala, da "odpira nov občutek za poezijo", direktor galerije Tate (ki ni član žirije) pa, da Boyce "konsistentno na novo izumlja jezik zgodnje moderne umetnosti, obenem pa ustvarja umetnost, ki od modernizma ni odvisna: lepa in osupljiva je sama zase."

Glasgow, vrelišče sodobne umetnosti
Izbira nagrajenca je tudi potrdila pomemben pečat, ki ga je Glasgow pustil na trenutni britanski umetnosti; Boyce je namreč že tretji Turnerjev nagrajenec zapored, ki je bodisi odrasel ali pa se šolal v tem škotskem mestu. Sam je ob prevzemu čeka povedal, da bo ta, četrt milijona funtov vreden ček ravno pokril stroške postavitve razstave v okviru Turnerjeve nagrade; denar bo vložil nazaj v svoj studio. Zmaga je "lep konec zgodbe," pravi Boyce, obenem pa "obstaja tudi življenje po njej".

O svoji zmagovalni razstavi je za BBC povedal, da je skušal ustvariti posebno atmosfero ter načeti vprašanje o razmerju med psihološko in oprijemljivo pokrajino. Njegovo delo tematizira "okolico, skozi katero se sprehajamo vsak dan in jo včasih za hip uzremo ter morda opazimo nekaj, kar pusti pomenljiv odmev." "Najbrž sem skušal podčrtati te trenutke," pravi umetni,, čigar moto je "iskanje lepote v zavrženem" (ang. beauty in abject). "Po navadi so zapuščene ali zavržene pokrajine tiste, ki me najbolj pritegnejo. V pravem trenutku in v določeni luči lahko v njih vidiš nekaj čudovitega, in to me zanima."

Ranljiva lepota odpadkov
Letos je za favoritko pravzaprav veljala še ena Škotinja: kiparka Karla Black, ki za kiparjenje uporablja nenavadne materiale, kot so mavec, petrolej, želatina in zemlja. V londonski galeriji Hayward je bila letos razstavljena njena velika gomila iz odpadkov, blata in komposta, ki jo je skupaj držal radodaren nanos laka za lase in je spominjala na večnadstropno torto ali zigurat. Blackova pogosto kipari, na primer, tudi s soljo za kopeli ali črtali za ustnice in tako ustvarja dela, ki jih - po besedah ene od članov žirije, Katrine Brown - odlikuje "ranljiva lepota".

Žirija je v finale uvrstila še videoumetnico Hilary Lloyd (46), ki je na video ujela gradbišča, avtocestne križe in druge skrivnostne mestne pokrajine, ter 44-letnega Georgea Shawa, edinega slikarja med nominiranci, ki ustvarja suburbane žive slike (tableaux), za katere navdih črpa iz svojih spominov na otroštvo in je bil, vsaj po mnenju Michaela Gloverja, umetnostnega kritika za The Independent, po umetniški plati "kilometre" pred drugimi nominiranci.

Umetnost (še) lahko zbudi strast
Nagrada, ki ime nosi po slovitem britanskem krajinarju (William Turner, 1775-1851), si je z leti nekako pridobila sloves kontroverznosti. Izbira zmagovalca nemalokrat sproži burne javne razprave o položaju in prihodnosti moderne umetnosti. Glasno je, denimo, počilo, ko so izbrali - za tisti čas svežega in izjemno provokativnega - Damiena Hirsta in njegove v formaldehid "vložene" živali, tri leta pozneje pa je Chris Ofili zmagal s sliko, narisano s slonjimi iztrebki. Lani je nagrado dobil osemminutni posnetek folkskladbe, predvajan prazni sobi v galeriji Tate; to, da so nagradili Susan Philipsz, je neki recenzent opisal kot "samomorilski strel za zvočno umetnost". To je bil obenem tudi prvi primer, da je bila za nagrado nominirana zvočna inštalacija.