Pričakovanja organizatorjev razstave Van Gogh - Gezeichnete Bilder (Van Gogh - Narisane slike), ki je postala po obisku osrednja dunajska postavitev leta, so bila že sredi novembra presežena. Tudi tiho upanje na pol milijona obiskovalcev v zadnjih tednih odprtja razstave se je izkazalo za preskromno, saj si je od 5. septembra do 8. decembra postavitev ogledalo kar 589.180 obiskovalcev.
Gostiteljica razstave, ki si jo je že v prvih treh tednih odprtja ogledalo več kot 100.000 ljudi, je zaradi velikega obiska najprej podaljšala odprtje muzeja do 19.00, nato pa celo do 21.00. Poteza je bila vsekakor nujno potrebna, če so želeli v muzej 'stisniti' 6.202 obiskovalcev dnevno. Dolge vrste so se po Albertininih stopnicah vile že novembra, v zadnjih dneh pred zaprtjem razstave pa naj bi organizirane skupine na vhod čakale tudi do tri ure, medtem ko je posameznike doletelo celo skoraj peturno zmrzovanje pred muzejem.

Najbolj obiskana razstava Albertine
Ob zaprtju razstave je Albertina za primerjavo postregla s statistiko dozdajšnjih postavitev. Na prvem mestu so seveda risbe in slike Vincenta van Gogha. Več kot 100.000 ljudi manj si je leta 2003 ogledalo razstavo Albrechta Dürerja (472.000), na tretjem mestu je razstava del Pabla Picassa iz leta 2007 s 345.000 obiskovalci, Peter Paul Rubens pa je leta 2004 privabil 239.000 obiskovalcev.
Oglaševanje več kot poplačano
K izjemnemu obisku razstave je nedvomno pripomoglo tudi njeno s presežniki nabito oglaševanje. V Albertini so torej letos pripravili največjo razstavo del Vincenta van Gogha po 100-letnici njegove smrti leta 1990, hkrati pa najdragocenejšo razstavo v Avstriji do zdaj (zavarovanje je znašalo stalo kar tri milijarde evrov). Šlo je za prvo predstavitev Vincenta van Gogha v Avstriji po več kot 50 letih, razstavljena dela pa je posodilo več kot 60 zasebnikov in ustanov. Na ogled je bilo 100 akvarelov in risb ter 50 slik umetnika, ki velja za enega od štirih pomembnih postimpresionistov in velikih napovedovalcev moderne umetnosti.

Moč van Goghove linije
Ob omembi imena van Gogh večina najprej pomisli na močne, nesramežljive barve, s katerim je umetnik oživil cvetočo pokrajino Provanse, zvezdnato nebo poletne noči in svoje sodobnike. Tisti, ki so se na Dunaj odpravili z namenom, da bodo na seznam v živo videnih umetnin lahko dodali prav takšna dela, so bili najbrž po ogledu razstave razočarani.

Če lahko skozi zgodovino umetnosti spremljamo neprestane "spopade" in razmišljanja o tem, ali na umetniškem delu pripada primat liniji ali barvi, in če je vse do 20. stoletja čast pripadala prvi, so tej sledili tudi na dunajski razstavi. Posebna pozornost Albertinine razstave je bila torej namenjena van Goghovim risbam, ki so brez dvoma dokazale, da umetnik ni bil le sijajen kolorist, ampak tudi risar. S svojo linijo ni nič manj izpoveden in ekspresiven kot z barvo. Bolj tesnobna in temačna dela zgodnjega obdobja, na katerih sledimo težkemu kmečkemu življenju belgijskega podeželja, zamenja večja sproščenost med bivanjem v Parizu, kjer je pod vplivom impresionizma njegova poteza postala kratka in nagla. Vse skupaj pa se še stopnjuje v Provansi, kjer je na sledi japonskemu občutenju barve "odkril pravo umetniško kolonijo".
Razstava je torej obiskovalcem ponudila, da spoznajo tisto manj poznano van Goghovo ustvarjanje, ki je ne najdemo na koledarjih, razglednicah, sestavljankah, pa tudi v bolj splošnih mnografijah ne, pa zato nič manj ne priča o nadarjenosti umetnika, ki si je 'sposodil' dosežke impresionizma, jih popeljal korak dlje in odprl pot umetnosti 20. stoletja.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si