Razstava z naslovom Umetnost, genij, norost - dan in noč umetnika bo v Muzeju Santa Maria della Scala odprta do 25. maja Foto: Albertina (van Goghov muzej - van Goghova fundacija)
Razstava z naslovom Umetnost, genij, norost - dan in noč umetnika bo v Muzeju Santa Maria della Scala odprta do 25. maja Foto: Albertina (van Goghov muzej - van Goghova fundacija)
August Strindberg je švedski literat (npr. znan po drami Gospodična Julijia) je bil precej naporna osebnost, ki svojim ženam (poročil se je trikrat) ni zaupal, poleg tega pa je bil kar precej paroničen.

"Velik umetnik je vedno malo nor in norec je pogosto umetnik," so bile besede, ki so pospremile odprtje razstave Umetnost, genij, norost - dan in noč umetnika v sienskem muzeju Santa Maria della Scala. Tam so namreč od konca januarja na ogled dela umetnikov, kot so Vincent Van Gogh, Edvard Munch, Max Ernst in drugi, vse pa veže tista tanka linija med genialnostjo in norostjo. Nekdaj (marsikdo pa tako misli še danes) so verjeli, da je povezava med norostjo in umetnostjo neizbežna, kar razstava v Sieni nekako tudi potrjuje.

Umetnostni kritik in kustos razstave Vittorio Sgarbi je pojasnil, da razstava prinaša zgodbe ljudi, ki so jih imeli za čudaške, so pa ustvarili podobe in sanje, katere so bile popolnoma normalne, saj so prišle iz njihove notranjosti in so jim omogočile, da so izrazili svoje misli.

Ključne osebnosti iz sveta umetnosti
Postavitev je razdeljena na deset tematskih sklopov, predstavljenih pa je približno 140 del. Prvi del razstave z naslovom Rojen v znamenju Saturna je posvečen nemško-avstrijskemu kiparju Franzu Xaverju Messerschmidtu. Umetnik je danes poznan predvsem po "karakternih glavah", doprsnih kipih, ki jih zaznamujejo pretirano poudarjeni izrazi čustev in občutij na obrazih. Pod naslovom Norost in neumnost v Nietzschejevem času pa so predstavljena dela nekaterih osebnosti iz zgodovine umetnosti: Van Gogha, Muncha, nemškega ekspresionističnega slikarja Ernsta Ludwiga Kirchnerja in švedskega pisatelja ter dramatika Augusta Strindberga.

Izmed italijanskih umetnikov je v Sieni predstavljen slikar Antonio Ligabue, del razstave pa je posvečen tudi temi norosti v toskanski umetnosti. Na ogled je tudi slavna van Goghova slika Hodnik umobolnice Saint-Paul v Saint-Remyju, naslikana leta 1889, ko je bil tam zaprt.

Lejla Švabič

Maxa Ernsta so najbolj fascinirale ptice, ki so navzoče v mnogih njegovih delih. Njegov alter ego, ki ga je sam imenoval Loplop, je bil pravzaprav ptič, kar je napeljevalo k temu, da je prav Loplop neke vrste vez med Ernstovim prepletanjem človeka in ptic. Foto: Deutsch Historisches Museum/VG Bild-Kunst (Bonn)
Edvard Munch je leta 1908 doživel zlom, kar je bila v veliki meri posledica njegove anksiozne osebnosti, nagnjenosti k pitju alkohola in prepirljivosti. Na kliniji dr. Daniela Jacobsona je prišel v stanju halicuniranja in preganjavice; terapija, na kateri je bil potem še nadaljnjih osem mesecev, pa je vključevala diete in elektrošoke, ki so bili v tistem času novost in so jih vsi takratni živčni zdravniki hvalili.
Nemški umetnik Otto Dix (1891-1969) je bil med nacistično vladavino v nemilosti; obravnavali so ga kot degeneriranega umetnika in ga odstavili z mesta učitelja umetnosti na dresdenski akademiji. Na njegovo delo pa je močno vplivala travmatična izkušnja 1. svetovne vojne. Foto: Deutsch Historisches Museum/VG Bild-Kunst (Bonn)
Še en umetnik, na katerega so močno vplivale grozote obeh vojn; leta 1914 se je Georg Grosz prostovoljno prijavil k vojaškemu služenju, a so ga leta 1917 odpustili kot 'trajno neprimernega'. Nemčijo je sicer zapustil leto dni pred Hitlerjevim prihodom na oblast, vendar je tudi iz Amerike spremljal dogajanje V Nemčiji; med bolj znanimi slikami je upodobitev mrtvega Hitlerja v peklu. Foto: Deutsch Historisches Museum/VG Bild-Kunst (Bonn)
Tudi Ernst Ludwig Kirchner je med služenjem v vojaških četah med 1. svetovno doživel živčni zlom, zaradi česar so ga razrešili njegovih vojaških dolžnosti, sam pa je nato dve leti okreval v švicarskem sanatoriju Taunus und Davos. Kmalu po razrešitvi je upodobil samega sebe z amputirano roko, kar pa se pravzaprav ni zgodilo.
Vse svoje življenje se je kiparka Camille Claudel počutila zavrženo predvsem od ljudi, ki jih je imela sama rada (bila je dolgoletna ljubica kiparja Augusta Rodina), pa tudi od družbe. Taka razmišljanja in občutja so jo končno pripeljala do duševnega zloma. Osamljeno in paranoično so jo leta 1913 na pobudo njene matere odpeljali v norišnico, kjer je ostala vse do smrti leta 1943. Vsa leta njenega bivanja v tej ustanovi je na materin izrecni ukaz ni prišel nihče obiskat, in tudi ko se je njeno stanje izboljšalo, je na materino željo ostala v bolnišnici.
Kipar Franz Xaver Messerschmidt je danes poznan predvsem po 'karakternih glavah', doprsnih kipih, ki jih zaznamujejo pretirano poudarjeni izrazi čustev in občutij na obrazih.
Verjetno najbolj znan umetnik, ki je doživel psihični zlom, je nizozemski slikar Vincent Van Gogh, ki je bil zaprt v umobolnici Saint-Paul de Mausole. Leta 1890, ko je bil star 37 let, je odkorakal na koruzno polje, kjer se je ustrelil, potem pa, ne da bi vedel, da je smrtno ranjen, odkorakal domov. Umrl je dva dni pozneje.