V bistvu gre za razstavo, ki v prostorih manhattanske galerije Frick Collection širše prestavlja nizozemsko umetnost in pod naslovom Vermeer, Rembrandt in Hals: Mojstrovine nizozemskega slikarstva iz Mauritshuisa razstavlja le štiri Vermeerje, a se skupaj z drugimi mojstrovimi slikami, ki jih hranijo ustanove v sicer ne ravno neposredni bližini, na vzhodni ameriški obali je trenutno skoraj 40 odstotkov Vermeerjevega opusa. Pet jih je v Metropolitanskem muzeju, štiri v Narodni galeriji v Washingtonu in ena je trenutno posojena v Philadelphijskem muzeju.

Zadosten razlog, da začne najbolj zagrizen oboževalec Vermeerjeve umetnosti razmišljati o obisku teh krajev. Znano je, da je zaradi izredno natančne in zato zamudne tehnike Johannes Vermeer za seboj pustil številčno skromen opus, zlasti če ga primerjamo s kakšnim neverjetno dejavnim Rembrandtom, zato mu je danes z določeno previdnostjo (strokovnjaki si pri nekaterih naslovih še vedno niso zedinjeni), pripisanih komaj 37 slik.
Glede na neverjetno zanimanje za Vermeerja v zadnjih letih - lani si je razstavo del iz Mauritshuisa v Metropolitanskem muzeju v Tokiu v dveh mesecih in pol ogledalo več kot milijon obiskovalcev - se tudi pred galerijo Frick pričakovano vijejo dolge vrste. Po poročanju New York Timesa se v Veliko jabolko s tem namenom odpravljajo popotniki z vsega sveta.
Ena sama soba za dekle z bisernim uhanom
Kot smo že poročali, je največja 'zvezda' razstave ena najbolj prepoznavnih slik na svetu, Dekle z bisernim uhanom, portret neznanega dekleta z modro ruto v laseh in velikim bisernim uhanom v ušesu. Če si je Leonardova Mona Liza mesto med najslavnejšimi umetninami zagotovila z enigmatičnim nasmeškom in vso (včasih že za lase privlečeno) skrivnostnostjo, je zanimanje za Dekle z bisernim uhanom spodbudil predvsem istoimenski roman Tracy Chevalier. Pisateljica se lahko pohvali, da je na svojih potovanjih v živo videla skoraj ves poznan umetnikov opus, kar 36 slik, pa je to vseeno ni ustavilo, da ni iz Londona, kjer trenutno živi, priletela v New York.
Ljudje, ki niso tako drugačni nam
"Štirje Vermeerji v eni stavbi so preveč izjemna priložnost, da bi jo izpustila," je dejala za New York Times. Glavni razlog, zakaj je nizozemsko slikarstvo ljudem tako mamljivo, vidi v tem, da ne gre za sakralne ali moralizirajoče slike, pa tudi v njihovih manjših, intimnih dimenzijah. "Naslikani so ljudje, ki posedajo in igrajo karte, žensko, ki pometa, pogled v ribarnico ali pa domač interjer. Mislim, da radi gledamo skozi okno v življenje tedanjega srednjega razreda, ki ni tako zelo drugačen od nas. Prepoznamo nekaj podobnega nam."