Še en poetičen opis. "Zdi se, kot da se je v zahodnem Londonu z neba spustil oblak," kot piše umetnostni kritik Guardiana. Mreža tankih belih drogov, ki malo nad tlemi lebdi kot "digitalen privid", je odgovor na tradicionalno poletno povabilo galerije Serpentine, ki vsako leto za postavitev začasnega paviljona angažira drugega arhitekta. Njihov letošnji izbranec je 41-letni Japonec Sov Fudžimoto, ki je k projektu prinesel temu primeren mladostni pridih eksperimentalnosti.

Japonska arhitektura: Vedno v sožitju z naravo
"Hotel sem postaviti strukturo, ki bi bila nekje na pol poti med arhitekturo in naravo," pravi o svoji ideji, "nekaj podobnega primitivni zasnovi zgradbe". Njegov paviljon tako nima strehe ali zidov, ampak je bolj podoben nekakšni jekleni matrici, ki se razteza v vse smeri kot nekakšna obliko spreminjajoča gmota brez jasno določenih robov. Če se človek sprehodi okrog nje, plasti mreže z različnih kotov pred njegovimi očmi ustvarjajo spremenljive, tridimenzionalne vzorce. Vstop v notranjost v obiskovalcu vzbuja občutek, kot da se je znašel v mreži računalnika (kot so si jo predstavljali v osemdesetih).

Fudžimoto, ki svoj dizajn povezuje z japonskim dojemanjem narave, pravi, da je bilo oblikovanje skulpture podobne "obrezovanju bonsaja". Na podlagi skic in maket je "oklestil" dele mreže, ji dodal kotičke in razpoke ter tako ustvaril večnivojsko površino, ki se jo da raziskovati.

Zgradbe kot gnezda
"Arhitektura bi morala priskrbeti strukturo v ozadju, ki bo ljudem pustila, da se obnašajo na drugačen način," meni. "Rad bi, da bi obiskovalci tukaj našli udobne prostorčke." Podobna ideja je prisotna v vseh njegovih stavbah, ki jih primerja z jamami in gnezdi, drevesi in gozdovi.

A London le ni Tokio ...
Kritiki, ki so si paviljon ogledali še pred odprtjem za javnost (ta bo 8. junija), so večinoma navdušeni, a z rahlimi zadržki. "Kensington je daleč od gostih mrež središča Tokia," piše Oliver Wainwright. "Tukaj je utopični okvir videti, kot da bi se moral ob kaj prislanjati. Podobno kot sanjske megastrukture iz šestdesetih in drevesom podobni stolpi japonskih metabolistov, tudi Fudžimotov oblak rahlo uplahne, ko stopi v stik z resničnim svetom. A kljub temu je močna destilacija idej mladega arhitekta in eden izmed najbolj radikalnih paviljonov do zdaj, kar je obetavno znamenje za prihodnost."