Dobrih osem desetletij življenja Yayoi Kusama (1929) bi lahko grobo razdelili na tri obdobja: na prvo, v katerem je odraščala v konservativni premožni družini na japonskem podeželju in se že zgodaj - kljub ostremu nasprotovanju matere, v določeni meri pa prav zaradi tega - začela kaliti kot umetnica; na drugo, v katerem je iz ozkoglednega doma in domovine, v kateri ni bilo prostora za "svojeglave" umetnike, kaj šele umetnice, pobegnila v kozmopolitski New York in se na vrhuncu razcveta poparta in hipijevskega gibanja kreativno družila z umetniki, kot so (bili) Donald Judd, Andy Warhol, Joseph Cornell in Claes Oldenburg; in na tretje, v katerem se je vrnila nazaj v domovino in se odločila za življenje v psihiatrični bolnišnici.

Najbolj prepoznavne so njene pike, pravzaprav velikanska polja pik v psihedeličnih barvah (sama jim reče "mreže neskončnosti"), zaradi katerih se je je prijel vzdevek "princesa pik", a Kusamina umetnost je veliko več kot to: poleg slikarstva, risanja in kiparstva je dejavna tudi na področjih filma, performansov in okoljskih instalacij. Napisala je več romanov in kratkih zgodb, zbirko poezije in avtobiografijo, nikakor pa ni zanemarljiv podatek, da je prav ona rekorderka med umetnicami, ko gre za najdražje prodano delo.

Kot omenjeno, se je v 70. letih po burnem obdobju v New Yorku in vrnitvi v domovino, kjer je najprej delala na področju trgovanja z umetninami, Kusama prostovoljno odločila za življenje v psihiatrični ustanovi. Njena dela so v veliki meri zaznamovana prav s hrepenenjem po pobegu pred duševnimi težavami. "Če ne bi bilo umetnosti, bi se ubila," je nekoč dejala. Z namenom, da bi delila svoje izkušnje z drugimi, ustvarja instalacije, ki obiskovalca posrkajo vase oziroma v njeno videnje neskončnih pik in mrež, ki nastajajo tudi z igro svetlobe in ogledal ...

Vedno "avtsajderica"
Kjer koli se je znašla, je bila Yayoi Kusama vedno "avtsajderica": bila je ženska in umetnica v družbi, ki so ji vladali moški, v newyorškem obdobju Japonka med Zahodnjaki, ves čas pa žrtev svojih nevroz in obsesij med večino, ki takšnih motenj ne pozna. Slava in razvpitost, ki ji ju je prinesla prepoznavnost na newyorškem umetniškem prizorišču, nista šli vštric z njeno naravo, zato (predvsem pa zaradi telesne in čustvene izčrpanosti, s katero se je spopadala v New Yorku) se je zatekla nazaj v domovino, iz katere je morala prej, da bi se lahko svobodno izražala, pobegniti.

Dela Yayoi Kusama so do 5. junija na ogled v londonski galeriji Tate Modern. Če vas bo pot do takrat kaj zanesla v britansko prestolnico, je ne zgrešite in se potopite v Kusamin konfuzni svet pik. Na razstavi, na kateri je kljub velikanski konkurenci v razstavi Damiena Hirsta v istem razstavišču (več o Hirstovi retrospektivi bomo pisali v prihodnjih dneh) precejšnja gneča - gre le za edinstveno priložnost za ogled Kusaminih zbranih del na tem koncu sveta -, so na ogled tudi umetničini osebni predmeti, dopisovanja s številnimi uglednimi osebnostmi iz umetniškega sveta in filmi, ki so nastajali na njeni več desetletij dolgi ustvarjalni poti.

Med najzanimivejše izkušnje z razstave gotovo spada sprehod skozi enega Kusaminih "labirintov", ustvarjenega z igro svetlobe in ogledal, iz katerega obiskovalec pride popolnoma zmeden in ima občutek, da so mu bila spodnesena tla pod nogami. Na ta način pa se vsaj malce in vsaj za trenutek približa svetu "mrež neskončnosti" v briljantnem umu ženske, ki se že več kot štiri desetletja skriva pred zunanjim svetom, a z njim deli svoja najintimnejša občutja.