Njegovim filmom danes običajno ne uspe ne v finančnem ne v kritiškem smislu, pa čeprav zaradi visokih proračunov še vedno privlačijo veliko medijske pozornosti: tako je bilo denimo pri njegovem zadnjem, znanstvenofantastičnem spektaklu Valerian in mesto tisočerih planetov. Razlogov, zakaj Besson kljub pogostim zdrsom še vedno lahko snema z zavidanja vrednimi proračuni, je več: poleg slovesa vplivnega režiserja, ki še vedno privablja zvezdniška igralska imena, je pomembna tudi njegova fasciniranost nad močnimi ženskimi liki, ki je izjemno primerna za čas, ko filmska industrija na velikem platnu na vso moč poskuša vzpostaviti spolno enakost.

Anna je najnovejša v nizu Bessonovih akcijskih (anti)junakinj, kakršne nam režiser predstavlja že vsaj od Nikite iz leta 1991. Tokratna protagonistka, ki jo upodablja 27-letna ruska debitantka Sasha Luss, je nekoliko manj fantazijska naslednica Lucy s Scarlett Johansson iz leta 2014. Režiser nas postavi v zelo znan (in tudi močno izrabljen) kontekst ameriško-ruskih političnih odnosov, ki v zadnjem času doživljajo nov razcvet v žanrskem filmu. Anna je podobno kot lik Jennifer Lawrence v Rdečem vrabcu rigorozno vzgojena ruska vohunka, pri kateri je meja med poklicem in zasebnim življenjem do popolnosti zabrisana.

V nobenem trenutku ni videti, da bi Bessona zanimala točnost dejstev – namesto tega ves čas stavi na plehko zabavo. Njegovi liki so polni stereotipov o Rusih kot izmaličenih, mrkih, tehnološko zaostalih potomcih železnega komunizma, za nameček pa jih igrajo britanski igralci. V skladu s tem močno nihajo tudi režijski prijemi – od izvirnih akcijskih in komičnih prizorov pa vse do nerodnih pripovednih bližnjic, ki spominjajo na nizkoproračunski B-film. Anna je zaradi visokega proračuna sicer še vedno videti kot dovršen studijski film, a ga pretencioznost vedno znova zvabi na kriva pota, s čimer nazadnje ustvari vtis akcionarja, polnega seksa, nasilja, dvomljivo zasnovanih likov in neprepričljivih obratov.

Anna je film, ki je po svojem razpoloženju nekakšen ostanek prejšnje dobe. Bessonovo pripovedovanje, ki mu ni mar za realizem in ki zgodbo ambiciozno razvija skozi različna časovna obdobja, bolj spominja na devetdeseta leta kot pa na čas segmentiranih franšiz in preddelov. Pri tem filmu so plehkost, absurdnost in napake inherenten del žanrske izkušnje, ki nam jo ponuja režiser.

S tega vidika je z Anno približno tako kot s šundovskim romanom – sicer mu lahko priznamo, da povsem dobro opravlja svojo nalogo lahkotne poletne zabave, na knjižni polici pa ga raje položimo na kakšno manj vidno mesto, daleč stran od vseh klasikov ali drugih del sodobne umetnosti.