Igralka, scenaristka in producentka Phoebe Waller Bridge je trenutno eno od najbolj iskanih imen v industriji: za seboj ima BBC-jevo tragikomedijo Bolhača (Fleabag) in kot glavna scenaristka velik del zaslug za uspeh drame Ubij Eve (Killing Eve). Ko se torej kot izvršna producentka loti projekta s svojo najboljšo prijateljico in dolgoletno sodelavko Vicky Jones, se splača biti pozoren. Prva sezona serije Beg ljubimcev (Run) ima sedem epizod; zadnja bo za slovenske naročnike HBO-ja dostopna nocoj. Je razplastena romantična drama, prežeta s poželenjem, oboževanjem in samoutvarami, ki se v isti sapi spogleduje z žanrom kriminalke, vredna vašega časa?

Run – Teci! Že eno SMS-sporočilo z eno samo skopo besedo je dovolj, da nekdanja ljubimca iz univerzitetnih dni, Ruby (Merritt Wever) in Billy (Domhnall Gleeson) skleneta premostiti 17-letni prepad, ki je zazijal med njima. Dogovorjena sta bila, da bosta, če eden od njiju kdaj pošlje to skrivno besedo, izpustila svoji življenji iz rok. Zveni kot bizaren pakt, kakršne ljudje sklepajo samo v filmih ("Če bova pri tridesetih še vedno oba samska ..."), in Rubyjino življenje je vse prej kot filmsko: žena in mama dveh otrok je bila pravkar na poti na jogo. Kljub temu okleva le nekaj trenutkov, preden v telefon vtipka pričakovani odgovor – Teci! – , svoj družinski enoprostorec preusmeri proti letališču, kupi karto, odleti v New York in tam presede na vlak proti Čikagu. V jedilnem kupeju ji pot prekriža rdečelas dolgin: čeprav se nekaj časa še pretvarjata, da se ne poznata, je iz njunih lačnih pogledov jasno, da sta našla, kar sta iskala.

Za Ruby torej vemo, da ima dva otroka in moža, ki jo vse bolj zaskrbljeno in vse pogosteje kliče. Billy, ki se preživlja kot motivacijski govorec in pisatelj, je na begu pred ponižujočim viralnim videom in implozijo lastne kariere; z e-pošto in sporočili ga zasuva neka Fiona. Vsega tega nekdanja ljubimca drug drugemu na začetku ne razkrijeta. Vsebina prvih dveh polurnih epizod je zgolj in samo prekipevajoča seksualna kemija, ki jo Wever in Gleeson pred kamero definitivno imata; zajedljivi humor jo samo še dodatno podžiga. Kaotična energija prvih epizod Bega ljubimcev je definitivno seksi, pa čeprav so vsi poskusi dejanske spolnosti antiklimaktični in štorasti: kabine na vlaku so pač majhne in utesnjene, pričakovanja pa visoka.

Premisa serije terja spominske prebliske, a jih scenaristka Vicky Jones in režiserka Kate Dennis vpeljeta dovolj vešče, da ne delujejo sentimentalno ali ceneno. Nadaljevanka z izrisovanjem konteksta postane bolj strukturirana: počasi zaslutimo, kako nezadovoljen je bil Billy s svojo kariero in kako neizpopolnjena je Ruby v zakonu. Oba pripisujeta ogromen pomen svoji nikoli do konca izživeti zvezi, ker preprosto nimata ničesar drugega, česar bi se lahko oprijela. Ruby si je nadela plašnice, zaradi katerih ne vidi, da je Billy sicer dobronameren a zmeden cepec, ki celo na glas prizna, da "se mu upira misel seksa z njo, ker je mama" in da ji je tisto usodno sporočilo poslal, ko je bil pijan.

Izrazito nerealistična situacija se dotika univerzalnih hrepenenj: mar nismo vsi iz nostalgije preteklim zvezam že kdaj pripisovali večjega pomena, kot so ga imele? Mar nismo vsi kdaj razmišljali o prelomnih odločitvah svojega življenja in si predstavljali, kaj bi bilo, če bi v nekem trenutku ravnali drugače? In naposled: kaj nismo vsi že kdaj fantazirali o tem, kako fantastično bi bilo preprosto izginiti in začeti drugje, na novo?

Sledijo manjši kvarniki glede zapleta serije – če nočete vedeti ničesar, ne berite naprej.

Naša protagonista sicer nista dovolj zanimiva in večplastna lika, da bi se z njima dalo zares identificirati – vira njune nesreče ves čas ostajata "zunanja": Rubyjin mož Laurence (Rich Sommer) in Billyjeva partnerica Fiona (Archie Panjabi); globlje od tega scenarij nikoli ne poseže. Kakšna je bila njuna notranja motivacija za beg? Se sploh zavedata lastnega egoizma in kako si ga upravičujeta? Problematično je tudi to, da dogajanja ne ženejo naprej njune odločitve in načrti, pač pa dogodki, ki se jima kot domine podirajo na glavo. Največja med temi dominami je prav Fiona, ki se je na lov za Billyjem podala, da je ne bi sam popihal z goro denarja, ki sta ga zaslužila skupaj. (Točno to je nameraval narediti.) Potem ko se pod lažno pretvezo spoprijatelji z Ruby, se Fiona dokoplje do Billyjevega nahrbtnika z gotovino in preprosto – skoči z vlaka.

Serija dogodkov, ki sledijo, potencialno sentimentalno zgodbo o iskanju izgubljene ljubezni spremenijo v kriminalko o begu pred zakonom. Če ste mislili, da gledate seksi, posodobljeno različico Linklaterjeve drame Pred zoro, se bo treba nekje okrog četrte epizode tem pričakovanjem dokončno odpovedati.

V trenutkih, ko serija funkcionira, je to predvsem zaradi dinamike in trenja med osrednjima likoma: Merrit Wever kot Ruby obvlada prehode med skrajnimi razpoloženji, do katerih prihaja v delcu sekunde. Za Billyja seveda slutimo, da je v svojem "drugem življenju" smiljanmorijevsko sluzast tip, a ga Domhnall Gleeson igra z dovolj iskrenosti in ranljivosti, da je Billyjev nasmešek karizmatičen in ne plenilski.

Proti koncu se v manjši vlogi ekscentrične mojstrice taksidermije Laurel pojavi Phoebe Waller-Bridge, v katero se zelo očitno zaljubi policistka Bebe Cloud (Tamara Podemski). Njuna ljubezenska zgodba nikoli ne dobi dovolj časa in prostora, da bi se zares razvila – pa še vseeno nam v nekem pogledu ponudita več kot Ruby in Billy. Proti koncu namreč razlogi, zakaj naj bi za naša protagonista, ki sta zabredla res globoko, še vedno navijali, počasi bledijo.

Žanrska nedoločljivost serije ni ravno njen adut: premalo ima humorja, da bi bila polnokrvna komedija, a vseeno preveč lahkoten ton, da bi zares verjeli obratu v kriminalko. Tempo je prav tako nedosleden: konec sezone, ki gledalca dohiti brez prave razrešitve, deluje kot arbitraren presek in ne kot premišljena scenaristična poteza. Drugo sezono bomo najverjetneje prej ali slej dobili, vprašanje je le, če nas bo Billyjeva in Rubyjina usoda čez leto dni še zanimala.