Čeprav je pred nami (že šesta) filmska priredba klasičnega romana, je Čas deklištva obenem tudi duhovno nadaljevanje Lady Bird, prejšnjega celovečerca Grete Gerwig: v obeh blesti Saoirse Ronan v vlogi najstnice, ki se mora otresti dušečih pričakovanj svoje okolice, v obeh splete čustveno vez z očarljivim Timothéejem Chalametom, predvsem pa je obema skupna globoko osebna introspekcija. Mar ni šlo v obeh primerih za zgodbo o tem, kako življenjske izkušnje pregnesti v umetnost? Neupogljiva Jo je za Greto Gerwig avtobiografski lik na zelo podoben način, kot je bil pred njo za Louiso May Alcott.

Čas deklištva je zgodba štirih sester March, ki pod okriljem svobodomiselne mame odraščajo v Massachusettsu med ameriško državljansko vojno in po njej. Scenaristka in režiserka se očitno zaveda, da je za njeno ciljno občinstvo referenčna prejšnja adaptacija zgodbe, zdaj že četrt stoletja stara uspešnica z Winono Ryder v glavni vlogi, ki jo je režirala Gillian Armstrong. Iz dolge sence slavnega filma stopi z zanimivim prijemom: protagonistke niso več vse sestre March, pač pa predvsem Jo (Saoirse Ronan) ‒ tista, ki se nikoli ne namerava poročiti, tista, ki se pretepa in oblači kot fantje, in seveda tista, ki preživlja svojo družino, pa naj bo to s prodajo svojih zgodb ali pa dolgih las.

Prej linearno zgodbo Gerwig razplasti s preskoki v času, gledalca pa v dogajanje vrže in medias res. Jo je tako že odrasla in živi v New Yorku, kjer s pisanjem služi denar za svojo obubožano družino v domačem Concordu. Njen novi projekt je drugačen od vseh prejšnjih zgodbic o umorih in duhovih: spominja se lastnega življenja ‒ improviziranih gledaliških predstav na domačem podstrešju, sestrskih prepirov in seveda prijateljstva s fantom iz sosednje hiše, čednim Lauriejem (Timothée Chalamet). A na tihem se Jo boji, da življenja žensk niso dovolj pomembna tema za roman, niso nekaj, s čimer bi bralci izgubljali čas. (Njena sestra Amy na to gleda drugače: "S pisanjem o določeni temi ji šele vdahneš vrednost.")

Ta rdeča nit pokaže, zakaj je novi Čas deklištva zanimiv dodatek kanonu: Greta Gerwig je poiskala moderno točko identifikacije z zgodbo, ne da bi pri tem porušila integriteto izvirne pripovedi. Mar ni poanta o domnevni "nerelevantnosti" pripovedovanja o ženskah dobila ironične potrditve s tem, da je Akademija tudi letos pri oskarjevskih nominacijah spregledala ne samo Greto Gerwig, ampak kar vse režiserke?

Tak metareferenčni dialog s sodobno družbo bo morda koga zmotil, češ da gre za površinski t. i. "product placement" za feminizem. Iz istega razloga se vam bodo morda zdeli prisiljeni dialogi med Meg (Emma Watson) in Jo, ki poskušajo na vključujoč, a rahlo pridigarski način pokazati, da je oboje, tako poroka kot tudi samsko življenje, za žensko legitimna izbira.

Jo nekega dne prejme pismo od doma: sestra Beth (Eliza Scanlen) je spet hudo bolna in bi jo rada videla. Vse, kar o zgodbi vemo iz romana in prejšnjih adaptacij ‒ utrinke, ki ilustrirajo Bethino dobroto, neskončno potrpežljivost mame Marmee (Laura Dern) in zajedljivost priletne tete March (Meryl Streep) ‒ nam Gerwig poda prek spominskih prebliskov.

Kot vodilni motiv je ves čas prisotna Joina strast do pisanja: njeni prsti so zapackani od črnila, ramena sključena nad pisalno mizo; včasih piše tako dolgo v noč, da izmučeno obleži sredi popisanih listov papirja. Verjetno najzanimivejši vidik nove adaptacije je izrecno brisanje meja med Jo in samo Luiso May Alcott, poudarek na vrednosti avtorskega dela ter na boju za pošteno (enako) plačilo.

Gerwig v zgodbo vključi še vedno aktualno dilemo o domnevni moralni obvezi srečnega konca: s prstom pokaže na dejstvo, da pisateljica romana nikoli ne bi mogla izdati, če na koncu svoje protagonistke ne bi poročila s primernim snubcem. Gerwig "zahtevam trga" ustreže na podoben način kot 150 let pred njo Alcott, a s pretanjeno, dvoumno implikacijo, da pred nami ni ljubezenska zgodba dekleta in njenega šarmantnega mentorja (Louis Garrel), pač pa ljubezenska zgodba "dekleta in njene knjige", kot se je v nekem intervjuju izrazila režiserka sama.

Ronan in Chalamet v skupnih prizorih premoreta sijajno kemijo, ki sega onkraj površinske privlačnosti: lahko je verjeti, da sta pred in za kamero tesna prijatelja, zvezdnika, ki sta skupaj odraščala in napredovala v industriji. (To je eden tistih primerov, ko resnično življenje zaradi pametne porazdelitve vlog pripomore k filmski iluziji.) Pravo odkritje je tudi lik najmlajše sestre March: če je bila Amy doslej vedno prikazana kot diametralno (punčkasto, razvajeno, puhloglavo) nasprotje Jo, Florence Pugh iz nje zgradi kompleksno, očarljivo osebnost. Amy je dokaz, da ženski ni treba biti "fantovska", če hoče stopiti onkraj omejitev, ki jih družba postavlja za njen spol.

Ocena: 4,5.