Dokumentarec Za Samo sta britanski dokumentarist Edward Watts in sirska novinarka Waad Al Kateab sestavila iz kombinacije njenih prvoosebnih poročil in posnetkov razrušenega Alepa, ujetih z letalnikom. Končni rezultat je presunljiv dolgometražni dokumentarec, ki urgentnost oglašanja s fronte kombinira s človeškim elementom družinskega življenja. Pred nami je tudi eno redkih poročil o vojni z ženske perspektive.

Sama iz naslova je namreč novorojenka z nakremženim obrazom in mehkimi lici: od neštetih vrstnikov po svetu jo ločuje le to, da njen dremež prekinjajo sirene in grmenje padajočih bomb. In ob tem niti ne zajoka, kot bi zajokal "normalen otrok", zaskrbljeno ugotavlja njena mama. Videodnevnik, ki ga hčerki posveča Waad, se ciklično vrača k vedno istemu vprašanju: "Mi boš kdaj odpustila?" Za Samo si ne zatiska oči pred najtežjimi vprašanji: zakaj bi se kdo sredi vojnega kaosa odločil ne samo za enega, ampak za dva otroka? Zakaj ju ne bi poslal stran od bombardiranega domačega mesta, če ima sorodnike na podeželju? Zakaj zaradi otrok starši ne postavijo lastne varnosti na prvo mesto? Zakaj se, tako kot nešteto drugih, ne odločijo za usodo beguncev? Odgovori, ki jih ponuja Waad Al Kateab, so neomajni v svojem humanizmu in uporu.

Leta 2012, ko je še študirala na univerzi v Alepu, je samouka novinarka Waad Al Kateab začela s kamero dokumentirati rastoče nezadovoljstvo in vse glasnejše proteste proti zatiralskemu državnemu režimu Bašarja al Asada; njene najzgodnejše posnetke preveva duh študentskega aktivizma in mladostnega zagona. V tem času se zaljubi v dolgoletnega prijatelja Hamzo, zdravnika, ki na terenu in v gverilskih bolnišnicah pomaga ranjenim protestnikom. Njuna skromna poroka je eden od redkih trenutkov, ki preglasijo padanje bomb.

V letih, ko se razmahne državljanska vojna, Waad Al Kateab ne odloži kamere: zvesto popisuje kaos in negotovost, ki prežemata vsakdan njenih bližnjih. Leta 2016 je bilo bombardiranih že osem od devetih bolnišnic v vzhodnem Alepu: stoji samo še Hamzova, ki zaradi nevarnosti napada ne sme biti niti označena. V stavbi dela zdesetkana peščica izmučenih zdravnikov, ki na dan sprejmejo na stotine bolnikov; mnoge med njimi, tudi otroke, lahko samo še razglasijo za mrtve. Pri svojem delu vztrajajo tudi takrat, ko zmanjka elektrike, ko ni več niti čiste vode, ko brodijo v krvi in ko morajo bolnike odlagati kar na tla.

Posnetki v filmu ne sledijo linearni kronološki liniji: prvoosebna pripoved dovoli preskoke v času, ki jih povezujejo razpoloženjska stanja in asociacije. Čeprav je v teh prijemih vidna roka montažerjev (Chloe Lambourne in Simon McMahon), pa film v nobenem trenutku ne dovoli "varnosti" vsevednega pripovedovalca, tretjeosebne pripovedi, pomirjujoče distance zunanje perspektive. Zato okoliščine in potek vojne nikoli niso eksplicitno pojasnjeni – s to izjemo, da pripovedovalka jasno poudari, da jih bombardirajo ruska letala. Civilisti niso samo ujeti v navzkrižnem ognju, ampak so izrecne tarče napadov; na neki točki nanje spuščajo tudi kemično orožje v obliki klorovih bomb.

V dokumentarec je vključenih ogromno nazornih posnetkov, ob katerih boste jokali ali pa hoteli vsaj odvrniti pogled: otroka v upanju na nemogoče v bolnišnico privlečeta svojega mrtvega brata; devet mesecev noseči ženski iz trebuha izrežejo modrega in negibnega dojenčka, ki se zgane šele po dolgem, mukotrpnem oživljanju; predšolski otroci razumejo koncept kasetne bombe in so navajeni na nenadna izginotja bližnjih prijateljev. Kljub temu Za Samo ne skuša biti sadistična pornografija groze: kontrapunkt trpljenju so trenutki normalnosti in sreče, ki si jih znajo ljudje izboriti tudi v nemogočih razmerah. Skrb za rože na domačem vrtu; radost ob zrelem kakiju; skupno prepevanje pesmi ob večerih. Preživetje so ljudje, ki se lahko na glas krohotajo "današnji epizodi telenovele o bombardiranju", kot rečejo izrednim razmeram. In preživetje je tudi pozitiven test nosečnosti.

Morda se bo kdo vprašal, ali je etično sporno vključiti toliko smrti in trupel v ilustracijo zgodbe nekoga drugega – nekoga, ki je preživel. A osrednja etična katastrofa se zgodi drugje: Za Samo jasno pokaže, da sta Waad in Hamza ves čas vojne komunicirala s svetovnimi mediji, da je Waad svoje posnetke objavljala na YouTubu in da sta dajala intervjuje vsakomur, ki je bil pripravljen poslušati. Nič od tega ni pripeljalo do kakršne koli oprijemljive pomoči ali intervencije. V času humanitarne katastrofe je povprečen prebivalec Zahoda, morda "zasičen" z vojno v Iraku, sklenil, da se s Sirijo ne more zares ukvarjati.

Noben film najbrž ne more v polni meri ponazoriti resnične izkušnje humanitarne krize, a Za Samo gre v tej smeri zelo daleč: brez odmikanja pogleda se spopade s travmo, kakršne se nikoli ne da preboleti, tudi če jo preživiš. Ne more in noče nas potolažiti s sentimentalno navdihujočim razpletom pripovedi: zadnji preživeli uporniki so se morali leta 2016, ko se niso imeli nikamor več umakniti, naposled zapustiti Alep. Vse, za kar sta se Waad in Hamza dolga leta borila, je bilo v njunih očeh zaman. Pa vendar je sama trma njunega odpora svojevrstno sporočilo o trpežnosti človeškega duha.

Ocena: 5.