Režiser Ang Lee na podelitvi zlatih konjev v Tajvanu leta 2020. Foto: EPA
Režiser Ang Lee na podelitvi zlatih konjev v Tajvanu leta 2020. Foto: EPA
Sorodna novica Biografski film o Bruceu Leeju: Ang Lee bo režiral, njegov sin pa upodobil ikono borilnih veščin

Znani so letošnji dobitniki japonske nagrade praemium imperiale, ki jo vsako leto podeljuje japonsko umetniško združenje in velja za Nobelovo nagrado za umetnost. Nagrada je bila ustanovljena leta 1988 na predlog japonske cesarske družine in jo podeljujejo v slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, glasbi in gledališču oziroma filmu. Namenjena je umetnikom z vsega sveta, ki presegajo nacionalne in etnične meje ter utelešajo kulturo in umetnost našega časa. Vsakemu od nagrajencev je namenjen honorar v znesku 15 milijonov jenov oziroma 93.000 evrov.

Za film oziroma gledališče nagrada v roke hollywoodskemu režiserju Ang Leeju
V Tajvanu rojeni režiser Ang Lee, ki ustvarja predvsem v ZDA, je po vsem svetu zaslovel z ustvarjanjem filmov, ki združujejo umetniške upodobitve ljudi, ki se spoprijemajo s tokovi časa, z zabavno vrednostjo, ki pritegne široko občinstvo. Znan je po svojih nagrajenih filmih, kot so Razum in rahločutnost (Sense and Sensibility, 1995), Skrivajoči tiger, skriti zmaj (Crouching Tiger, Hidden Dragon, 2000), Gora Brokeback (Brokeback Mountain, 2005) in Pijevo življenje (The Life of Pi, 2012). Je prvi tajvanski umetnik, ki je prejel nagrado praemium imperiale. Lee je v preteklosti že prejel dva oskarja za režijo, in sicer za filma Gora Brokeback in Pijevo življenje.

Sophie Calle leta 2002. Foto: EPA
Sophie Calle leta 2002. Foto: EPA

Nagrada na področju vizualne umetnosti v roke francoske umetnice Sophie Calle
Sophie Calle je ena vodilnih francoskih konceptualnih umetnic, ki v fotografijah in besedilih svojih del raziskuje življenja ljudi. "Njen inovativni slog preoblikovanja vsakdanjega življenja in prostorov v umetnost je pritegnil pozornost po vsem svetu. Calle ustvarja poetične portrete z neizrečenim, vsakdanjim in skrivnostnim – njena umetnost spreminja gledalca v zarotnika in sodelavca," so zapisali podeljevalci nagrade. V svojem prvem delu The Sleepers (1979) je povabila neznance, da spijo v njeni postelji, in jih nato intervjuvala, v delu Venetian Suite (1980) pa je recimo sledila neznancu iz Pariza v Benetke in skrivaj fotografirala njegov obisk. "Iščem dela, ki bi pripovedovala zgodbe, ki imajo poetični ali umetniški potencial," pravi Calle.

Pianistka Maria Joao Pires leta 2019. Foto: EPA
Pianistka Maria Joao Pires leta 2019. Foto: EPA

Nagrada tudi Marii João Pires, eni vodilnih pianistk našega časa
Maria João Pires, rojena v Lizboni leta 1944, se od sedemdesetih let prejšnjega stoletja posveča razmišljanju o vplivu umetnosti na življenje, skupnosti in izobraževanju ter poskuša odkriti nove načine za uveljavitev tega načina razmišljanja v družbi. "Vedno išče nove načine, s katerimi posameznike in kulture spodbuja k spoštovanju in izmenjavi idej." Leta 1970 je zmagala na tekmovanju ob Beethovnovi dvestoletnici, leta 1999 pa je na Portugalskem ustanovila center za študij umetnosti Belgais, v katerem se je posvetila zborovski glasbi za otroke iz podeželskih okolij, eksperimentalne koncerte in delavnice tako za profesionalne kot ljubiteljske umetnike.

Šigeru Banu leta 2022. Foto: EPA
Šigeru Banu leta 2022. Foto: EPA
Sorodna novica Foto: Novo koncertno prizorišče futurističnega videza v Parizu

Arhitekturna nagrada japoncu Šigeru Banu
Japonski arhitekt Šigeru Ban ustvarja "monumentalne, privlačne stavbe, hkrati pa ohranja strasten občutek za vlogo arhitekta v nestabilnem svetu". Ban "uporablja edinstven konstrukcijski sistem za velike in majhne projekte, od civilnih stavb do zasilnih zavetišč". Leta 1995 je kot svetovalec Visokega komisariata Združenih narodov za begunce v begunskem taborišču v Ruandi zgradil zavetišče iz papirnatih cevi. Istega leta je zgradil začasna bivališča za žrtve velikega potresa Hanšin-Avaji. Na podlagi te izkušnje je ustanovil organizacijo Voluntary Architects' Network (VAN), ki zagotavlja arhitekturno pomoč beguncem in žrtvam nesreč po vsem svetu. Ban je zasnoval številne inovativne stavbe, med drugim Centre Pompidou-Metz (2010) z valovito streho iz lepljenega lesa in membrane, La seine musicale (2017) in Swatch Omega (2019).

Doris Salcedo leta 2010 na podelitvi nagrade za plastično umetnost Velazquez v Madridu. Foto: EPA
Doris Salcedo leta 2010 na podelitvi nagrade za plastično umetnost Velazquez v Madridu. Foto: EPA
Sorodna novica Iz oči v oči z ničem

Nagrada tudi kolumbijski kiparki Doris Salcedo
Doris Salcedo, kiparka in instalacijska umetnica iz Bogote v Kolumbiji, ustvarja dela na temo nasilja, izgube, spomina in bolečine s ponovno uporabo in preoblikovanjem znanih materialov, kot so leseno pohištvo in oblačila. "Svoje umetniško delo je zaznamovala tudi dolgotrajna državljanska vojna v Kolumbiji, ki je trajala več kot pol stoletja, in ji je služila kot navdih za njeno ustvarjalno delo, ki se pogosto osredotoča na žrtve nasilja," so zapisali. Med pomembnejšimi deli Salcedo sta Shibboleth (2007), s katerim je ustvarila razpoko v tleh dvorane Turbine v Tate Modern v Združenem kraljestvu, in Fragmentos (2018), kjer je s staljeno kovino iz 37 ton orožja ustvarila talne ploščice razstavne dvorane v spomin na konec kolumbijske državljanske vojne.

Nagrajence izberejo mednarodni svetovalci in anonimni odbor, ki kandidate oceni na podlagi njihovega svetovnega vpliva in prispevka k umetnosti. Slavnostna podelitev nagrad poteka novembra, ko zmagovalci iz rok guvernerja japonskega združenja za umetnost prejmejo medalje in diplome. Med dozdajšnjimi dobitniki so umetniki z velikim mednarodnim vplivom na posamičnih področjih. Med njimi so David Hockney, Anish Kapoor, Antony Gormley, El Anatsui, Louise Bourgeois, Rebecca Horn, Aj Vejvej in Cy Twombly.

Predstavitve dobitnikov nagrad

Imena in predstavitve vseh dobitnikov nagrad so na voljo na spletni strani nagrade praemium imperiale.

Združenje poleg nagrade podeljuje tudi štipendijo za mlade umetnike v vrednosti pet milijonov jenov (približno 31.000 evrov). Prejel jo bo prvi zasebni kulturni kompleks v Indoneziji, umetniški center Komunitas Salihara v Džakarti. Center, ki je bil ustanovljen leta 1995 med vojaškim režimom v državi, se razprostira na 3800 kvadratnih metrih in je namenjen promociji vizualnih umetnosti, glasbe, plesa, gledališča, literature in filma.