"Drugih vzvodov v tem trenutku nimamo. Sliši se nenavadno, tudi sam sem bil začuden, ko sem govoril s svojimi svetovalci, vendar ker in če smo zavezani pravni državi, smo danes priča situaciji pat do odločitve ustavnega sodišča," še dodaja. To ne pomeni, da ne urgirajo, prijazno, kot pravi, saj se zavedajo posledic, ne le za kolektiv: "Dela se dejansko gospodarska škoda."

In če se, medtem ko čakamo, zgodi nepopravljiva škoda? V zakonu namreč piše, da je država dolžna zagotoviti uredniško avtonomijo in novinarsko neodvisnost. Premier je jasen, imamo tri veje oblasti: "Izvršna oblast je samo ena – ne iščem izgovorov," nato pa doda, "spremljamo situacijo tudi prek inšpekcijskih nadzorov, ugotavljamo tudi individualno odgovornost", a dokončno jo mora ugotoviti pravna država, ne politika. Verjame namreč vanjo in izrecno opozori, da nad ustavnim sodiščem ni nihče niti vlada.

Pa bi morali povzročitelji tega stanja v prihodnje odgovarjati? Predsednik vlade dobesedno izstreli: "Ah, saj bodo! Jaz verjamem v pravno državo tudi s strani organov pregona."

Bi moral ustanovitelj ukrepati?

In kako je trenutno z vlogo parlamenta, ustanovitelja tega javnega medija? Ta ne more odpoklicati programskih svetnikov, saj "je ustavno sodišče sicer ugotovilo, da je mandat obstoječemu programskemu svetu pretekel, da ga pa nadaljuje vse do dokončne odločitve tega istega ustavnega sodišča; na neki način je ustavno sodišče reklo – dokler se mi ne odločimo, ne sme nihče početi nič". Pa vendar, bi ustanovitelj lahko odreagiral vsaj glede intervencije, ki jo je pripravila civilna družba, ki ni stranka v postopku: "Mi smo kot vlada bili intervenient, žal smo bili neuspešni, pozvali smo tudi, da ustavno sodišče opravi javno razpravo, še preden sprejme odločitev, tudi pri tem smo bili ignorirani."

Odgovornost je tako za premierja trenutno popolnoma na strani ustavnega sodišča, odgovornost do ljudi, ne vlade, kot poudari. A kljub temu, se počuti vsaj objektivno odgovornega za nastalo situacijo? "Jaz se počutim predvsem zelo zafrustriran, ker sem bil naiven in verjel, da se da RTV depolitizirati na civilen in legalen način, da ta zavod začne delovati resnično v javnem interesu. Potem me je pa ena stran politike, ne naša, podučila, da za naivnost v politiki ni mesta, ampak da moraš biti v politiki predvsem politik; kar pomeni, da bi morali najprej politično prevzeti RTV in šele potem začeti depolitizacijo. Hoteli smo, skupaj s civilno družbo, preskočiti to fazo, po kateri bi Svoboda prevzemala RTV. In to je bila naša napaka."

Ves čas kratkega pogovora se predsednik vlade vrača na spoštovanje in delovanje pravne države – in čeprav je pot trnova, kot jo sam označi, je prepričan, da bo na koncu te poti rezultat, ki bo edini pravi. Prizna tudi, da so razmišljali o še eni možnosti, o t. i. bližnjici, a "smo se zavestno odločili, da je ne bomo uporabili. Mislim, da je to pomembno." V primeru dokončnega zadržanja novele zakona o RTV pa načrta B ne razkriva, čeprav daje slutiti, da ta obstaja.

Kateri zakon je "prej" neustaven

V prvem Stopkastu smo si zastavili še eno ključno vprašanje: kaj je prej neustavno, t. i. Grimsov zakon iz leta 2005 ali novela zakona, potrjena na referendumu? Vprašanje je namreč spodbudila intervencija, ki so jo na ustavno sodišče podali štirje vlagatelji, Društvo novinarjev Slovenije, Mirovni inštitut, Zavod za kulturo raznolikosti Open in Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja.

Katarina Sternad Bervar je ena od soavtoric tega 80-stranskega dokumenta: "Predvsem smo opozorili, da je nujna sprememba modela upravljanja, da je bil deležen kritike domače in tuje strokovne javnosti, ker je, kot smo videli po vseh teh letih, dejansko dopustil radikalne posege nosilcev politične oblasti v svobodo medijev in v pravico javnosti do obveščenosti in je do te mere izvotlil avtonomijo javnega zavoda, da je s tem posegel v javni interes." Kot enega od primerov v intervenciji navajajo nemško javno ZDF in odločitev tamkajšnjega ustavnega sodišča, ki je poudarilo pomen ureditve sestave in organov upravljanja "na način, da omogočajo, zagotavljajo pluralnost in neodvisnost javne RTV. Organi upravljanja morajo biti neodvisni od državne oblasti, celo od oseb, povezanih z njo."

Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič razlikuje med zakonom iz leta 2005 in novelo zakona iz leta 2022 na podlagi dojemanja pomena javnega: "Je v bistvu razlika v pogledu na RTV kot državno ali kot javno institucijo. Če je to javna ustanova, potem je prav, da se država odpove posrednemu vplivu. Seveda je vpliv možen po različnih poteh, ampak bistveno je, da državni organi, ne državni zbor ne vlada, ne imenujejo nikogar v odločilne organe RTV."

Zato je zanj največja vrednost novele prav v njenem načinu depolitizacije, kar jo uvršča kot primer dobre prakse tudi v Evropi. "Ta rešitev gre celo dalj od tega, kar priporoča nemško ustavno sodišče, ki govori o tem, da bi lahko bila največ tretjina članov imenovana s strani državnih organov."

Pritiski, grožnje, kršitve …

V intervenciji so zelo natančno popisani (pre)številni primeri pritiskov, groženj in discipliniranje novinarjev ter urednikov, torej pritiski na uredniško in novinarsko avtonomijo, pa kršitve poklicnih meril in načel novinarske etike – od opozoril pred odpovedjo 38 zaposlenim, groženj s premestitvijo, disciplinskim postopkom ali uresničeno odpovedjo delovnega razmerja, zaščiti politično sprejemljivih kadrov, prenosu BBC-ja v živo, cenzuri na dan stavke, lanskem volilnem projektu, do drastičnega padca gledanosti in ugleda. Pa lahko natančen popis vseh primerov vpliva na vsebinsko odločanje ustavnih sodnikov?

Cirilu Ribičiču se zdi prvenstvena obveščenost javnosti, ker je slaba: "Mislim, da je delno lahko to tudi neki nesporazum, ki se dogaja, namreč, ko je ustavno sodišče odločalo o začasni odredbi, je imelo pred seboj pobudo funkcionarjev, ki so trdili, da se jim skrajšuje mandatna doba, kar je seveda res, zaradi tega je sodišče posvečalo temeljno pozornost njihovi argumentaciji. Kar zdaj opozarja javnost, je pa nujno in koristno zaradi tega, ker ko se odloča o ustavnosti novele, ni več v ospredju le vprašanje funkcionarjev in njihove mandatne dobe."

O čem se torej zdaj, ko gre za vsebinsko odločanje, sprašujejo ustavni sodniki?
"Kaj pomeni nov zakon v primerjavi s prejšnjim glede pravice do obveščenosti, glede svobode izražanja, po mojem mnenju tudi glede pravice do upravljanja javnih zadev. Kajti vsak državljan ima po naši ustavi pravico do soupravljanja javnih zadev." In da ne pozabimo bistvenega, Ribičič še doda: "Bistveni so poslušalci in gledalci, ki so pri nas tudi tisti, ki financirajo RTV. Ko se tehta na eni strani pravice funkcionarjev, na drugi strani pa pravice javnosti, ljudi, poslušalcev, novinarjev, zaposlenih, ko se upošteva eno in drugo, dobimo popolnoma drugačno sliko."

Referendum je po njegovem odločilen z vidika legitimnosti, saj "imamo novelo, ki je dobila večinsko podporo po zmagi na volitvah te nove koalicije, istočasno pa tudi potrditev na referendumu in s tem je to ne samo akt, ki ga je sprejel parlament, ampak akt, ki so ga sprejeli tudi državljani". Katarina Bervar Strnad pa doda, da so ljudje izrazili nezaupnico obstoječemu in zaupnico novemu modelu.

Ne gre spregledati že ugotovljenih nezakonitosti, pravna država ni le čakanje na odločitev, omogoča uporabo različnih pravnih sredstev – in stavka je le eno od teh. V tem trenutku je zelo pomembno tudi prijavljati kršitve ali pritiske, ki se izvajajo nad zaposlenimi. Ob vsem pa ne gre spregledati že ugotovljenih nezakonitosti, kot je nezakonito prvo imenovanje generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha ali nezakonita razrešitev direktorice televizije Natalije Gorščak. "Jaz bi to tako razumel, da je ustavno sodišče sicer zaščitilo funkcionarje pred tem, da se jim skrajša mandat, ne more pa jih zaščititi, da bi lahko nezakonito delovali," pojasni Ribičič, Strnad Bervar pa branje tega popisa primerja z literarnim žanrom: "Nedvomno je, da število vseh kršitev in posegov, ki smo jih v tem dokumentu našteli, kumulativno kaže na nasprotno od zaščite javnega interesa. To se bere kot neki kriminalni roman in kaže na neko usklajeno delovanje z namenom popolne politične podreditve in rušitve sistema, ki je do zdaj nekako deloval." Glede varovanja interesov funkcionarjev pa poudari, da so se v intervenciji še posebej ukvarjali s skladnostjo te prehodne ureditve in varstvom mandatov članov organov: "Tukaj seveda ne gre za neko pridobljeno pravico, ampak privilegij, v katerega je pod določenimi pogoji mogoče poseči; ta poseg je zakonit in utemeljen in jim novela zakona o RTV v ničemer ne onemogoča, da se ponovno prijavijo na funkcije."

Novela zakona ponuja enega od mogočih modelov

Pa je uspeh pritožbe na Evropsko sodišče na človekove pravice (ESČP), s katero že žugajo predlagatelji, res tako samoumeven?

Vlagatelji v dokumentu predstavijo tudi primer moldavske javne RTV, ko je ESČP ugotovilo, da zakonska ureditev sestave in imenovanja organov ni zagotavljala ustrezne ravni pluralnosti in neodvisnosti javnega medija. "Ta sodba ESČP kaže na to, da je tako razmišljanje prevladujoče, da daje prednost tistim rešitvam, kjer gre za manjši politični vpliv in za manjšo politično kontrolo," pojasnjuje Ribičič in zaključi s pozivom: "To, kar je prinesla novela, je eden od možnih modelov, modeli so lahko zelo različni, dejstvo pa je, da je to prvi zelo resen poskus, da se depolitizacija zagotovi v popolnosti oziroma zelo dosledno in to bi bilo treba preizkusiti v praksi, da bi se končala ta politična vojna okrog RTV."

Če se odloča politično, teh argumentov iz intervencije ne bi upoštevali niti, če bi šlo za stranko v postopku, je prepričana Katarina Sternad Bervar. Poraja se namreč vprašanje, zakaj je ta dokument vložila prav civilna družba – a odgovor je preprost: ker je javni interes izrazito velik, hkrati pa so taki poskusi pogosta praksa, tudi na ESČP, ponekod civilno družbo celo pozovejo k temu.

In pri vsem skupaj ne gre pozabiti, da so del javnosti tudi ustavni sodniki.

Več pa v STOPkastu.