"Moje stališče je bilo vedno, da je junak te osamosvojitve, najzaslužnejši zanjo, slovenski narod oziroma vsi državljani Slovenije, ki so že decembra '90 glasovali za samostojno državo, ki so pripravljali razglasitev tistih šest mesecev in ki so seveda potem tudi enotno stali ob boku TO in policiji, ko je bilo treba braniti to odločitev pred agresijo JLA; in so pri tem vztrajali vse do mednarodnega priznanja, ki je bilo v veliki meri naslonjeno prav na to stališče Slovenije, da je hotela priti do svoje državnosti po mirni poti," doda prvi predsednik v samostojni Sloveniji Milan Kučan.

Pa vendar, ali sta ga presenetila ideja o muzeju in tudi to, da javne razprave sploh ni bilo, da je novica kar naenkrat odjeknila v javnosti? "Niti ne. Ampak moje stališče je, da muzej ne more biti spomenik. Muzej je muzej, muzej je zgodovina in ne more biti simbol."

Muzej izključevanja

Kučan koncept muzeja osamosvojitve, ki je nastal pod prejšnjo vlado, poimenuje muzej izključevanja: "Narejen je cel elaborat, kar se mene tiče, s čim vse sem nasprotoval slovenski osamosvojitvi. Torej ni muzej vključevanja, ki bi vključil vse silnice, ki so bile v slovenskem narodu in ki so zgodovinsko gledano neki proces, v katerem je seveda osamosvojitev pomembno dejanje," pravi in spomni na realni zgodovinski trenutek: "Osamosvojitev in že plebiscit nista mogla biti dejanje enega dela Slovencev proti drugemu delu Slovencev. Če bi to bilo, in tako je bilo tudi na začetku, bi tak projekt ne mogel uspeti."

Temu procesu zato pravi nastajanje slovenske samostojne državnosti in ga doživlja kot najčistejše dejanje, sam proces pa zanj še ni končan.

Vroč parket

Jugoslavija je razpadala pri mojem živem telesu, slikovito opiše takratno situacijo. Ga je bilo torej strah možnosti bratomorne vojne? "To se je dogajalo na beograjskih političnih forumih, v partijskih in državnih, bil sem udeleženec teh razprav in sem vedel, do kod lahko sežejo ta nasprotja, kdo vse stoji za njimi in kakšna realna moč za tem stoji. In zato je tudi bilo recimo moje opredeljevanje, kako iziti iz te krize, potem ko je bilo jasno, da država, takšna, kot je, ki je bila tudi naša, slovenska država, saj smo vanjo vlagali mnogo, materialno, kadrovsko in zunanjepolitično ... ko je bilo jasno, da takšne države ni mogoče več ohraniti in je treba razmišljati o alternativi. Alternativa je bila samostojnost – moja preokupacija pa, kako to doseči po mirni poti."

Temu cilju so služile vse mirovniške akcije. Podpis mirovniške deklaracije ali pa ideja o sporazumu o mirni razdružitvi, ki ga je za vse republike predlagala slovenska skupščina, a žal ni bil sprejet. "To je seveda vodilo do teh krvavih vojn na Hrvaškem in posebej v BiH-u. In to je še danes težava, ki ima svoje korenine prav v takratnih razmerah," je jasen Kučan.

Izpostavi tudi, da smo bili, ne le enkrat, zelo blizu izrednim razmeram, ki bi pomenile likvidacijo vseh prizadevanj za demokratično prihodnost, zanjo pa si je prizadevalo več akterjev: "Ti procesi niso tekli samo iz enega izvira, tekli so iz takratne nastajajoče politične opozicije, iz močne civilne družbe, civilnodružbenih gibanj in tudi znotraj demokratičnih opredelitev takratnega slovenskega političnega vodstva." To sicer, kot pripomni, že spada v muzej, a ta preteklost nam še vedno sledi.

Interpretacija preteklosti

S temi besedami odgovori na vprašanje, zakaj še vedno bijemo kulturni boj. In posebej poudari dogajanje pred plebiscitom, ko je padla odločitev, da mora biti osamosvojitev zakonit in legitimen proces, da je treba plebiscit opredeliti z zakonom in v zakonu določiti tudi večino. "Slišim, da je bila dialoškost Demosa tista, ki je to omogočila. Ni res. Bili so sestanki, ki sem jih vodil jaz, kjer je bilo veliko razprav, in na koncu je prevladalo, da je treba imeti kvalificirano večino. In to, da je bila ta tako visoka, je potem tudi omogočilo, olajšalo pot do mednarodnega priznanja."

Enotnost pa je bila formalno izražena s sporazumom strank, da je odgovornost za plebiscit skupna in da si izida nihče ne bo prisvojil. A hkrati opozori na razlike: "Ali se bo proces vodil skozi institucije države ali skozi politični organizem, kot je bil Demos, ali bo Slovenija potem državljanska država ali nacionalna, ali se bo do nje prišlo po mirni poti ali z orožjem, danes se na to pozablja." Po njegovem mnenju te razlike niso imele vpliva prav zaradi zavedanja državljanov, da je treba iziti iz te krize.

Kako se torej počuti, ko sliši, da zanj Slovenija ni bila intimna opcija? "Sem bil pač človek, ki je razumel, da je Jugoslavija nastala tudi z voljo Slovencev, da je bila to naša država, da smo v njej toliko let živeli in vanjo veliko investirali ter da smo navsezadnje imeli pravico ohraniti to državo, v kateri bi bili zavarovani naša identiteta, jezik, kultura. Tudi zato smo predlagali različne oblike reševanja krize, med drugim tudi to asimetrično federacijo, konfederacijo, in kar je bilo ključno, sporazum o mirni razdružitvi." Navsezadnje se je Jugoslavija, ko je nastala, prvotno združila.

Prilaščanje zaslug

Kmalu po osamosvojitvi so sledili prilaščanje zaslug, izbrisani, trgovina z orožjem. Kako Kučan vidi razvoj v teh tridesetih letih in predvsem prihodnost države? Enega vidika po njegovem mnenju ne smemo pozabiti: "Na volitvah leta 1992 je Demokratska stranka, ki je računala, da si bo zmagovito priborila največji delež glasov, dobila zelo malo glasov. Takrat je eden od prvakov te stranke tudi napisal javno pismo, da so volivci na teh volitvah nepravično porazdelili osamosvojitveni kapital." In kako odgovarja na Janšev tvit, v katerem si je tako rekoč pripisal tudi zasluge za njegovo, Kučanovo idejo spomenika z besedami '... čisto vino, nalito ob zadnji interpelaciji, ter akcije VSO so zalegli'? "Kolikor sem lahko spremljal utemeljevanje te interpelacije, to samo potrjuje, kar sem povedal. Odgovoren in demokratičen politik česa takega v hramu demokracije ne bi spregovoril."

Pa nas mora državljane skrbeti, kar je bilo na dan interpeliranja vlade izrečeno na Trgu republike, da smo pred novo pomladjo? "Se vam zdi to prva tovrstna grožnja," vpraša Kučan? Odgovor je seveda lahko le eden – ne.

"Klic domovine"

S temi besedami generalmajor Ladislav Lipič opiše počutje, če se vlada odloči, da določeni vojni veterani ne smejo biti del državnih proslav: "Treba je izkazati spoštovanje do naših dejanj, ne gre za posameznega vojaka." In nato jih preseneti še ideja o muzeju, v državi, kjer ima status vojnega veterana 25 tisoč ljudi: "Da takšno silo, število ljudi, ki so sodelovali v osamosvojitveni vojni, nihče nič ne vpraša, je predrzno." In doda: "V zadnjih desetletjih smo imeli priložnost videti marsikaj, kar ni v čast tistim, ki smo sodelovali v osamosvojitveni vojni, in pa predvsem tistim, ki so to počeli; govorimo o prirejanju zgodovine, izrečene so bile težke obtožbe na račun pripadnikov TO in milice; najizrazitejši primer pa je govorjenje o samorazorožitvi TO." Tudi knjiga Orožja nismo oddali 1990 ne pomaga pri potvarjanju tega dejstva, da se TO nikakor ni samorazorožil. "To so dejstva, ne neka resnica," je jasen Lipič.

"Ostalo je namreč več kot 35 tisoč kosov orožja, če pa pogledamo številke za vso Slovenijo, je pa bilo tega orožja več kot 70 tisoč. Skratka toliko, da bi lahko oborožili vse, ki so bili poklicani v TO, dvakrat." Lipič pri tem poudari, da je bilo to sicer res lahkopehotno orožje, in "zaradi tega je bilo seveda dobrodošlo tudi orožje, ki se je nabavljalo tudi v prvi polovici leta 1991".

In kaj njega najbolj moti pri prisvajanju zaslug, reinterpretiranju dejstev? Znova se vrne k razorožitvi: "To ponavljam predvsem zato, ker je izredno obtožujoče in krivično tudi do tistih, ki jih danes ni več med nami. To so bili mladi ljudje, ki so s tem, da so preprečili, da bi orožje bilo oddano, iz skladišč pravzaprav izvzemali orožje nezakonito in ga razvažali po celotnem ozemlju Slovenije. Nedostojno je, da se jih obtožuje z izrazom, da so se razorožili."

Smo se za to borili?

Lipiča kot predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo moti tudi potvarjanje dogodkov, ki so se zgodili, nekaterih politikov, ki to radi počno na slovesnostih, na primer "govorjenje o prvem postroju, o prostovoljcih v teh postrojih, navajanje napačnih imen enot". Vojni veterani niso spregledani le pri politiki, spregledani so tudi od javne RTV. In kakšen muzej bi si oni želeli? Takšen, "ki bo združeval tako obrambnovarnostne dejavnosti, ki so se odvijale pred in med osamosvojitvijo ter po njej, kot političnodiplomatske in pa del, ki prikazuje vlogo slovenskega naroda pri podpori". Zato je Lipič prepričan, da če njihova zveza skupaj z veteransko organizacijo Sever ne bi postavila številnih spominskih obeležij po Sloveniji, nič od tega ne bi bilo dokumentirano. Njihov član je tudi kolega Sašo Hribar, ki je po novem obtožen dezerterstva od prvega predsednika vlade, kar sicer Lipiča ne preseneča: "Navajeni smo na tak odnos do tistih, ki si drznejo povedati kakšno kritično besedo čez osamosvojitev. Dejstvo je, da je bila za vse tiste, ki smo sodelovali v bojih, to vojna, dejstvo pa je tudi, da je označiti nekoga z izrazom dezerter nedostojno, žaljivo in to si ne sme dovoliti nihče izmed nas. To bo, upam, gospod Peterle tudi moral dokazati." In še nekaj upa Lipič – da bo predlog Milana Kučana o spomeniku naletel na široko javno razpravo, ki bo vključila tudi vojne veterane. To je namreč, kot še doda, idealna priložnost, da prenehamo izključevati.

In še o samem muzeju

Nataša Robežnik, v. d. direktorice Muzeja za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije, pri spojitvi dveh javnih zavodov v novega najprej izpostavi povečanje števila kustosov. Zdaj se bo s tem časom ukvarjalo pet kustosov, vzpostavili so dva ločena kustodiata, za novejšo zgodovino in za osamosvojitev. "Sama vidim prednost predvsem v tem, da se bomo lahko z dodatnim kadrom še podrobneje posvetili temu obdobju in ga še boljše predstavili." Na kakšen način? "V skladu z novimi smernicami muzeologije, mogoče tudi bolj interaktivno, tako da bomo objavljali več stvari v digitalni obliki prek različnih videoposnetkov, aplikacij, da bi lahko šli gostovat tudi na šole." V množici gradiva, ki ga hranijo, najprej omeni zastavo, ki je zaplapolala na osamosvojitveni slovesnosti 26. junija 1991. "Izpostavimo pa lahko tudi skoraj celoten del repa vojaškega helikopterja gazela, ki je bil strmoglavljen 27. junija, imamo tudi veliko gradiva, povezanega s plebiscitom, Majniško deklaracijo, pa temeljno listino iz leta 1989, imamo gradivo Demosa, imamo originalne transparente s procesa proti četverici, hranimo tudi protokolarna darila prvih treh predsednikov države."

Največja fonoteka v državi

Muzej se poleg pričevanj, ki jih še vedno snemajo, pa naj gre za civilne osebe ali ranjence, ponaša tudi z največjim fondom fotografij. Nazadnje so prejeli fonda Joca Žnidaršiča in Igorja Modica, izpostavi pa tudi fonde Naceta Bizilja, Toneta Stojka, Marjana Cigliča, Tomija Lombarja, Edija Šelhausa. Med zadnjimi pridobitvami pa je gradivo, vezano na osamosvojitveno slovesnost in šport, kot je ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije. Trenutno izvajajo številne programe, povezane s tem obdobjem: "Imamo delavnico, ki jo izvajamo že več kot deset let. Imenuje se prav Demokratizacija in osamosvojitev in to je naša najbolj obiskana učna ura." Delavnica je potekala, ko smo snemali pogovor, in Robežnik k temu doda, da imajo "v času, ko šole to snov obravnavajo, zelo veliko obiska. Sodelujoči spoznajo dogajanje v 80. in 90. letih, pa tudi mednarodno povezovanje Slovenije." Tudi pedagoški program želi nadgraditi: "To pa je moj osebni cilj; enkrat v prihodnosti bi si želela pripraviti gostujočo razstavo na način, kot trenutno gostujemo po šolah na temo holokavsta in druge svetovne vojne. Zdaj imamo štiri razstave, s katerimi redno gostujemo." Nadgradnjo stalne razstave pa vidi z vključitvijo novih vidikov, kot je vsakdanje življenje v času osamosvajanja.

Več pa v STOPkastu.