Nekateri, na primer strokovnjak za islamsko kulturo Kišvar Rizvi z univerze Yale, že govorijo o sramoti v New Yorku in opozarjajo, da muzej ne bi smel podlegati raznim politikam, predsodkom in splošni paniki, ki jo ti predsodki in propaganda sprožajo. Rizviju se tako zdi nedopustno, da bodo po prenovi muzeja leta 2011 islamski oddelek preimenovali v oddelek arabskih dežel, Turčije, Irana in centralne Azije, saj islamske kulture po njegovem mnenju geografsko ne moremo zamejiti z mejami trenutno obstoječih držav.
Sporna se zdi tudi odstranitev vseh upodobitev preroka Mohameda, med katerimi prevladujejo upodobitve njegovega vnebovzetja. Prav te upodobitve namreč veliko povedo o evoluciji islamske kulture, ki drugače kot kulturna evolucija na zahodu ni nujno vedno evolucija k vedno bolj sproščenemu in liberalnemu ozračju. Te slike in kaligrafske mojstrovine namreč govorijo o tem, da so prepoved upodabljanja ljudi posebej v osrednji Aziji nekoč veliko manj dosledno upoštevali kot se zdi danes, v času vedno glasnejših islamskih skrajnežev, za katere javnost pogosto zavzame stališče, da izražajo mnenja večine muslimanov. Rizvi je zato poudaril, da muzej ne bo več izpolnjeval svoje naloge, ki je predstavljanje zgodovinskih in idejnih okolij, v katerih se je razvijala muslimanska kultura.
Telegrafsko o islamski zbirki
Zbirka islamske umetnosti v Metropolitanskem muzeju je sicer izjemna. Njeni zametki segajo v sedemdeseta leta 19. stoletja, ko je leta 1870 ustanovljeni muzej pridobil nekaj islamskih pečatov, nakita in tekstila, leta 1891 pa je muzej kot zapuščino Edwarda C. Moora prejel prvo večjo zbirko islamske umetnosti. Pomembne eksponate pa je muzej pridobil tudi kot mecen arheoloških izkopavanj v Iranu. Kot vrhunec zbirke najpogosteje navajajo originalno sobo sirske premožne družine, ki so jo uredili leta 1707, pozneje pa so njeno vsebino prenesli v ZDA, kjer so sobo tudi rekonstruirali. Posebej dragocena je tudi egiptovska preproga s prehoda 15. v 16. stoletje, ki je izraz značilnega mameluškega sloga, izjemna pa je tudi ilustrirana Knjiga kraljev oziroma Šahnama, ki so jo izdelali za šaha Tahmaspa (1514-1576)