V romanu se prepletata zgodbi Martina in Toma, deda in vnuka, ki se oba, s petdesetletno razliko, znajdeta v vojni, Mlakić pa situacijo razosebi do te mere, da bralec kmalu ne ve več, ali trenutno bere o vojni, ki jo doživlja Martin, ali pa gre nemara za tisto, v kateri se bojuje Tomo. Sporočilo je jasno: vse vojne so enake in - jasno - nesmiselne. Mlakić je med drugim spregovoril o tem, zakaj se kljub temu še vedno množično pišejo vojni romani, z nami pa je delil tudi svoj pogled na stanje hrvaške literature.

Nepregledno število svetovno znanih piscev, prav tako kot vi v romanu Živi in mrtvi, tematizira vojno – od Hemingwaya do Remarqua pa do avtorjev na področju nekdanje Jugoslavije – pred kratkim sem denimo intervjuvala Faruka Šehića, ki se tematike dotika v svoji nagrajeni Knjigi o Uni. Vse te knjige imajo poleg tega, da jih ljudje očitno kljub odporu do vojne radi prebirajo, še nekaj skupnega: sporočilo, da vojna nima smisla. Kljub temu pa v tem trenutku nekje na svetu poteka vojna. Čemu torej še naprej pisati tovrstne knjige, če se iz njih nikoli nič ne naučimo? Ali pa gre samo za to, da se pisci skozi proces pisanja o vojni olajšajo in premagajo strah pred njo?
Na to je težko odgovoriti na enostaven način. Prvo pravilo je to, da mora biti vsaka vojna knjiga v osnovi antivojna. Sijajen primer je moja najljubša vojna knjiga, Klavnica 5 Kurta Vonneguta, v kateri on ravno med pisanjem vojnega romana o bombardiranju Dresdna v drugi svetovni vojni pride na obisk k svojemu prijatelju, njegova žena pa je silno jezna nanj. V nekem trenutku mu pove, zakaj: "Vi boste zdaj napisali roman," reče, "potem bodo po tem romanu posneli film, v katerem bo igral John Wayne ali Gregory Peck, zaradi česar bodo dečki vojno vzljubili, moj sin bo odšel na bojišče in umrl v vojni." Namesto tega od njega zahteva, da napiše roman, v katerem glavnega lika ne bo mogel igrati John Wayne, z drugimi besedami, da napiše antivojni roman. In takšni vojni romani imajo smisel – romani, ki niso neka vojna propaganda, v njih vojna ni idealizirana tako kot v ameriških vojnih filmih. Takšni torej, v katerih je vojna prikazana v svojem pravem bistvu, kot največja človeška drama.

Pogost element v vojnih romanih je humor. Tudi v Živih in mrtvih so predvsem dialogi med junaki humorni in mestoma cinični. Je humor učinkovito zdravilo za bolečino in travmo?
Da, je. Vojna je nekakšno skrajno stanje, tu ne obstaja neka sredina, vse je črno in belo, vse so solze in hkrati smeh. Vedno je nekaj nasprotje nečemu drugemu. Človek v takšnem položaju ne more zdržati brez ventila, smeh in črni humor pa sta najboljši mogoči sredstvi, ki ju ima na voljo.

Roman Živi in mrtvi se na koncu, v prizoru na pokopališču, spreobrne skorajda v grozljivko, vaš novejši roman Božji gnijev (Božji bes, op. a.) pa je vojna kriminalka. Kako se žanra kriminalke in grozljivke povezujeta z vojno? Ni vojna grozljivka že sama po sebi?
Da, vojna je gotovo grozljivka, ta žanr se zelo lepo poklopi z vojnim romanom, ne potrebuješ ravno domišljije, da bi vojno prikazal kot grozljivko. Kriminalka pa je nekaj drugega. Človeška življenja so v vojni zelo poceni. Vsak dan umira na desetine ljudi in ni razloga za to, da bi raziskovali smrt točno določenega človeka. Ni nikakršne detektivske motivacije. In jaz sem to rešil z božjim besom – naslov je iz Biblije, iz evangelija, kjer izraz "božji bes" pravzaprav stoji za božje maščevanje. Izkoristil sem ta motiv, ki je tudi v vojni povsem zadosten motiv, maščevanje je namreč ena izmed glavnih sestavin vojne. Na ta način sem prelil vojno tematiko v žanrsko čtivo, kar je bila precej težka naloga.

Predpostavljam, da so vam kriminalke tudi sicer pri srcu, vaš zadnji roman Majstorović i Margarita je namreč prav tako kriminalka. Kaj je po vašem mnenju ključno za dobro kriminalko?
Včasih so se kriminalke obravnavale kot drugorazredno čtivo, tam nekje od Raymonda Chandlerja in Dashiella Hammetta naprej pa se je uveljavilo prepričanje, da lahko zavzamejo tudi položaj prave literature. Torej, ni cilj pred bralca postaviti neke povprečne uganke, ampak skozi dobro dramaturško matrico enostavno "prešvercati" literaturo. Kakovostna literatura je lahko tudi kriminalka, ljubezenski roman, kateri koli žanr, a pri kriminalki nam mora biti primarni cilj, da pišemo literaturo, ne pa rešujemo uganke. Kriminalka mora imeti dodano vrednost. Saj je konec koncev ogromno vrhunskih del napisanih v formi kriminalke. Ime rože Umberta Eca na primer, v tej maniri pa piše tudi irska sodobna pisateljica, ki jo imam izredno rad, Tana French. V hrvaščino imamo prevedene tri njene romane. Roman U šumi (V gozdu, op. a.) je bil zame silno prijetno presenečenje. Po žanru čista kriminalka, hkrati pa genialna knjiga o travmah dečka, ki je bil ugrabljen v gozdu in je edini preživel, a ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo, hkrati pa se raziskuje še neki umor deklice. Gre za izvrstno študijo o ljudeh in njihovih travmah, ki jo priporočam vsakomur.

V romanu Živi in mrtvi se na mestu, kjer junaki v časopisu prebirajo o ostarelem vojnem veteranu, pojavi stavek, da kdor je bil v eni vojni, je bil v vseh. Mislite, da je mogoče to aplicirati tudi na prihodnost ali pa nas, če znova izbruhne svetovna vojna, čaka nekaj veliko hujšega?
Mislim, da ne more biti več ničesar, kar bi bilo strašnejše. Ta stavek sem si izposodil iz neke svoje zgodbe, ki govori o vojnah, ki se pravzaprav ponavljajo iz generacije v generacijo, samo tehnologija se menja. Leta 2006 sem napisal roman, ki naj bi bil zgodovinski roman, napisal sem ga na način, kot je pisal Ivo Andrić, pravzaprav hommage Ivu Andriću. Tudi to je bila kriminalka. Za ta roman sem moral kar precej raziskovati in zbral sem ogromno materiala o nekem pohodu turške vojske v Perzijo. Ko sem se malo bolj poglobil v to, sem dojel, da se od leta 1732, ko se je to zgodilo, ni spremenilo popolnoma nič! Ljudje se sploh ne spreminjajo, spreminja se samo orožje.

Kot nekoga, ki ima kar natančen vpogled v slovensko literaturo, ne pa toliko v literature sosednjih dežel, me zanima, kako doživljate hrvaško literarno sceno. Je dovolj odprta za vse, ki so talentirani, imajo hrvaški pisci dovolj bralcev?
Hrvaška književnost je ta trenutek še posebno živa, z velikim številom zelo nadarjenih piscev, od Ivane Šojat do Kristiana Novaka in celega niza res vrhunskih avtorjev. Zanimanje za njihovo pisanje pa je tolikšno, kot je zanimanje za samo književnost. Književnost je namreč že sama po sebi marginalizirana in dodatna marginalizacija znotraj ene marginalizacije – to bi bilo malo preveč (smeh). Prav takšni festivali, kot je Festival svjetske književnosti, naredijo zelo veliko za prepoznavnost same književnosti. Posebej bi izpostavil dogodek Matineja, na kateri sem sodeloval včeraj, kjer najstniki, gimnazijci, pripravijo vprašanja za nekega književnika. Bil sem strašno presenečen, kako so se učenci pripravili, kako natančno so prebrali knjigo in kako so izbrali vprašanja, ki so zanimala njih. Poleg tega pa je bilo v dvorani še petsto drugih gimnazijcev, ki so prišli to gledat. Pa tudi denimo ta projekt (Critics in Residence, op. a.), v katerem sodelujete vi – to je prihodnost književnosti, književnost brez tovrstnih projektov ne more obstajati, to so enostavno njeni temelji. Kakovostno pisanje ti ne pomaga čisto nič, če ni nikogar, ki bi ga ovrednotil, na kakršen koli način že.

Lara Paukovič