Zaposlovala so ga v številnih projektih, ki jih predstavlja v Galeriji Velenje.

Razstava Tišina v času hrupa, ki jo v Velenju odpirajo danes in bo na ogled do konca avgusta, prinaša pregled umetnikove pretekle in aktualne produkcije. Točneje, projekte, ki so nastajali od leta 2011, v njih pa se Beja na več ravneh posveča preizpraševanju zvoka, njegove prisotnosti in na hkratne odsotnosti, se pravi tišine.

Kot ob razstavi razmišlja kustosinja Hana Ostan Ožbolt, Bejevega prevpraševanja zvoka ne gre zamenjevati za z "newagevsko" miselnostjo obremenjenim spraševanjem o iskanju stika posameznika s samim seboj, ki je v tej ponoreli družbi pač iztiril (čeprav iskanje tišine navsezadnje na neki način vselej pomeni tudi to), pač pa je v ospredju premislek, kako tišino ujeti in zaznati v različnih umetniških izrazih.

Formalno se Beja, diplomirani grafik in akademski kipar, v svojih delih giblje med risbo, kolažem, fotografijo, kipom, objektom in prostorsko instalacijo, ki na pričujoči razstavi vstopajo v dialog predvsem na podlagi tematske povezanosti.

Bejevo iskanje tišine se odraža na več ravneh ‒ od podvojevana zvoka do njegove preusmeritve in končne odtegnitve. Tišina je najprej nujno potreben in ključen element umetnikovega ustvarjalnega okolja, saj prav z njo začenja, na sebi lasten način, misliti njeno nasprotje ‒ šume, glasove, zvoke in glasbo. Tišina se, kot zapiše Hana Ostan Ožbolt, prek ready-madov, odlitkov v kovini in grafitnih sledi, ukleščenih v notno črtovje, odraža tako na formalni kot na vsebinski ravni. "Inštrumenti in elementi, ki proizvajajo zvok, so skozi podvojitev, odtegnitev in odtujitev njihove funkcije soočeni z lastno nezmožnostjo – ali pa gre nemara za njihovo ohranitev in poveličanje skozi zamrznitev (Emptiness, Silence, Absence, 2011; Composition No. 2, 2017; Concrete Sound, 2017; Tišina v času hrupa, 2019)?"

Vlogo proizvajalcev zvoka prevzemajo namesto glasbil drugi objekti "neumetniških funkcij", kot sta denimo mešalca za beton, ki s ponavljajočim se vrtenjem na eni strani proizvajata hrup, na drugi pa se aktivno vključujeta v glasbeno delo (Concert for a Pianino and Two Concrete Mixers II, 2017). Sta kot simbola nekega drugega časa in prostora, zapiše kustosinja, "v katerem se je veliko gradilo in v katerem je bil klavir najbolj obiskan predmet na glasbenih šolah, nam tako zastavljata vprašanje o tem, kako je tišina zvenela takrat in če, kako tista, takratna, odmeva še danes?"

V projektu Between the Lines iz leta 2014 Beja zvok duši oziroma briše, saj mu je bil z vseobsegajočo prisotnostjo nevzdržljiv. Projekt je nastal kot intimni dokument obdobja, ko je umetnik nekaj časa delil stanovanje s sostanovalko, prav tako umetnico, violinistko. "Življenje sva si organizirala drug mimo drugega. Imava drugačen urnik, delo, ritem, način hoje, način odpiranja vrat, tudi tistih na omaricah v kuhinji in hladilniku," je tedaj zapisal. "Umikava se drug drugemu in sva srečna, ko se cel dan nisva niti pogledala. A zvok inštrumenta ostaja. Zapolnjuje vse prostore domovanja."

Postavitev zaokroži in sklene najnovejše razstavljeno delo Adagio for A (2019), prostorska postavitev, ki se vzpostavlja z mešanjem različnih simbolov sedanjih in preteklih časov, obenem pa z "grobostjo neizrečenega, namerno zamolčanega, za večno izgubljenega ter nujno potlačenega".