Postavitev Picasso: Črka v risbo združuje ilustracije, ki jih je Pablo Picasso (1881-1973) ustvaril okoli sredine 20. stoletja in prihajajo iz zasebne zbirke v Italiji. Umetnikov grafični opus je eden od pomembnih elementov njegovega neusahljivega raziskovanja.

Več kot sedem desetletij posvečanja grafiki
Picasso se je namreč ves čas ukvarjal z grafiko – od prvih poskusov z jedkanicami, ki segajo v leto 1899, in vse do smrti. Ustvaril je zelo obsežen opus, v katerem srečamo vse tehnike, povezane z umetniško reprodukcijo – jedkanica, suha igla, gravura, lesorez, litografija, linorez – rezultati pa so bili večinoma pionirski zaradi visoke ravni in osebnega pečata eksperimentiranja, je ob razstavi zapisal njen kustos Marko Jenko.

Ilustrirane knjige kot samostojno področje ustvarjanja
Opozoriti velja tudi na ilustrirane knjige, ki so bile v umetnikovem opusu samostojno področje. Picassove prve ilustracije so večinoma nastale kot posledica srečanj in prijateljstev s pesniki in pisatelji, sodobniki, s katerimi je vzdrževal trajne stike, delil njihovo čutenje in zamisli, ne glede na razlike v specifiki izraznih sredstev.

Ilustracije so prikaz, kako je Picasso pristopil k vprašanju ilustriranja različnih literarnih zvrsti oziroma ilustrirane knjige, "ki se bolj kot ne lahko že približuje knjigi umetnika, zlasti pri vključevanju pisave, rokopisa oziroma pisanja, ki gre ponekod neposredno v risanje ali slikanje in posledično vse bolj stran od običajnega razumevanja ilustriranja, predvsem kot predstavnega dopolnila pripovednosti," je zapisal kustos razstave.

Na ogled so ilustracije Kronike junaških časov Maxa Jacoba (6 grafik), Speva mrtvih Pierra Reverdyja (125 grafik), 20 pesmi Luisa de Góngore (41 grafik), Prirodopisa Grofa de Buffona (31 grafik), Carmen Prosperja Mériméeja (38 grafik), s Picassovimi ločenimi "ilustracijami" Le Carmen des Carmen (6 grafik) in Veličastnega rogonosca Fernanda Crommelyncka (12 grafik).

Tako rekoč oponašanje pisanja in pisave
Izbor ilustracij oziroma grafik nam poleg morda vsebinsko in formalno bolj značilnih ali nemudoma prepoznavnih primerov ponuja tudi tri, ki nam predstavo o Picassu znajo nekoliko zasukati, piše v napovedi razstave.

Tako velja poudariti predvsem primera ilustracij poezije Reverdyja in De Góngore. Prvega zato, ker gre ob bližnjem pogledu pravzaprav za arabeskne, dekorativne variacije stikov in prepletov osnovnih elementov črte ali poteze, pike, kroga, skoraj kot "oponašanje" pisanja in pisave, ki postane sestavni del tako knjige kot ilustracije, če je o ilustraciji sploh še mogoče govoriti.

"Pisanje prehaja v risanje in slikanje, pri čemer se oddaljuje od pomenskega ali berljivega, kot da bi bila ločila in črke naenkrat osamosvojeni od svojih funkcij, kot znamenja nekega ekscesa samega pisanja ali pisave, ki gre v plastično dojemanje zapisanega. Pisava dobi debelino, slojevitost, a je oropana pomena, mesto ilustracije pa je premeščeno, in to na samega pesnika," je še zapisal Jenko in dodal, da je izvod Reverdyjeve poezije edini na svetu s pesnikovim lastnoročnim posvetilom prijatelju Rogerju Briellu.